Bojan Jerković, v Pekarni danes vsem znan kot Čiko, je bil leta 1994 še skoraj najstnik, ko je ustanovil glasbeno društvo AGD Gustaf in s prijatelji iz ekološkega anarhističnega Društva prijateljev delfinov še Magdalensko mrežo, ki je iskala prostore za delovanje. »V kleti Zveze prijateljev mladine na Razlagovi ulici, kjer smo najprej delovali, so uvedli najemnino, nismo smeli vaditi ob nedeljah in do desetih zvečer smo morali prostore zapustiti,« začne pripoved današnji vodja dvorane Gustaf v Kulturnem centru Pekarna. Zato se je s še nekaj somišljeniki po dveh letih bojev z občino odločil, da bodo prostorski problem rešili sami. »Začeli smo iskati prostore, vmes pa so se izpraznile vojašnice, ker se je Slovenija osamosvojila.« Pekarno je občina Maribor že takrat namenila kulturi, ampak so jo želeli prej obnoviti, kar pa bi lahko trajalo tudi deset let.
»Zato smo se odločili, da jo bomo zasedli kar sami. Pol leta pred samo zasedbo sem bil že v Pekarni, ker sem bil vpoklican v Teritorialno obrambo, ki je stražila te prostore,« se nasmehne Jerković. Potem so skovali načrt in teden dni pred uradno zasedbo je s somišljenikom iz društva Aleksandrom Paternušem preplezal zid in skozi okno vstopil v prvo zgradbo. »Preverila sva, ali voda teče in ali elektrika dela. Potem sva tam prespala in zjutraj zamenjala vse ključavnice.« Čez teden dni sta se vrnila kar z avtom, vtaknila ključ v ključavnico in odprla vrata, zvečer pa so se jima pridružili še drugi člani različnih društev. Pekarna Magdalenske mreže je bila osvojena. »Takratni župan je sicer poskušal doseči, da bi nas Zveza prijateljev mladine vzela nazaj, toda ni mu uspelo in ostali smo v Pekarni,« povzame Jerković, ki je ostal eden najbolj vidnih in aktivnih ljudi v Pekarni vse do danes.
Lepota je v raznolikosti
Pravi pa, da se je v dvajsetih letih marsikaj spremenilo. »Na začetku smo se uporabniki Pekarne dobivali na plenumu in res delovali kot neka anarhična skupnost v pozitivnem smislu.« Tak način upravljanja je obstajal približno tri leta, dokler niso ustanovili zavoda Pekarna Magdalenske mreže, ki naj bi povezoval vse akterje znotraj Pekarne, a se to nikoli ni zgodilo. Danes je zavod samo ena od enakovrednih organizacij v Pekarni in pripravlja svoj program, osredotočen predvsem na mladinske dejavnosti pod vodstvom direktorice Urške Breznik, ki je v Pekarni začela delovati leta 2005 kot prostovoljka, lepoto Pekarne pa vidi ravno v njeni heterogenosti in kontrastih. »To, da si lociran v Pekarni, ti še ne daje enotne identitete in načina razmišljanja. Navzven se morda zdi tako, ampak v resnici ni in skupno odločanje ni enostavno.«
Da pa pekarnarji znajo stopiti skupaj, ko je treba, se je pokazalo, ko je hotel prejšnji župan Franc Kangler porušiti Pekarno. Tudi obnova vendarle bo, pravi Breznikova, saj so uporabniki z županom Andrejem Fištravcem dogovorjeni, da bo v sedmih letih občina na objektih izvedla investicijska vzdrževalna dela. »Torej nobenega rušenja, obnovili bodo samo strehe, fasade, napeljavo in podobno. Ker je bilo že marsikaj rečenega in tudi podpisanega o Pekarni, nikoli ne moremo vedeti, ali bo tokrat res tako. Si pa predstavljam, da je bolj uresničljivo kot kadar koli prej, ker gre tudi za manj denarja.« Po drugi strani pa je dejstvo, da so vsebine tiste, ki dajejo Pekarni identiteto, ne stene, še sklene misel.
Že drugi dan nastajal program
Vsebine pa ne manjka in v tednu praznovanja dvajsete obletnice Kulturnega centra Pekarna se bo predstavila večina od približno 40 društev, posameznikov, organizacij in glasbenih skupin, ki delujejo v njem. Od jutri do sobote se bo na desetih prizoriščih in odrih zvrstil »dvajsetletni presek v času obstoja KC Pekarna«, kot so zapisali ustvarjalci na uradnem vabilu. Zgodili se bodo delavnica poezije, tržnica Gu(d)staf market, projekcije dokumentarnih filmov, razstave, gledališke predstave, predavanja, diskusije in številni koncerti bodisi skupin, ki ustvarjajo v Pekarni (Blutwurst, Puna Kapa, Muškat Hamburg, V okovih, Stari pes in druge), bodisi gostov iz bližnje in daljne okolice (Dani Kavaš, No Rules, Emphasis, Heifetz...).
Eden od najstarejših še delujočih pekarniških bendov, ki tudi vadijo v zaodrju dvorane Gustaf, je punk rock trio Blutwurst. Said Bešlagić, kitarist, vokalist in idejni vodja skupine, je bil prisoten tudi pri zasedbi prostorov leta 1994, a z varne razdalje. »Priznam, da sem se prestrašil polnočnega pendreka, sem se pa kak dan kasneje odpravil na obisk in se je tu že dogajal okoliščinam primeren program – prostori prve zgradbe so bili že razdeljeni, nastala je knjižnica, Balkan café, prvi vadbeni prostori za bende, ostali pa smo od doma prinašali razne rekvizite, na primer vtičnice ter manjše pohištvo. Tiste dni se je pojavil tudi prvi časopisni članek o tem pogumnem zgodovinskem dejanju.«
Danes v Pekarni Bešlagič ostaja tudi zato, ker se je prostora in ljudi preprosto navadil. »Ker smo Blutwurst nekakšen hišni bend, postanejo naše vaje vsako sredo nemalokrat kar manjši koncert in takih drobnih trenutkov ne bi zamenjal za noben studio z urejenimi sanitarijami.« Organizira tudi tradicionalni festival Pri'i pa vi'i v sodelovanju s člani Muškat Hamburg in ekipo AGD Gustaf. »Leta 2001 smo ga organizirali prvič, koncept pa je precej enostaven – predzadnji petek v juniju povabimo prijateljske bende, naj zaigrajo. Nekateri nastopajo z nami že 13 let, običajno pa vključimo še kakšnega novinca ali gostujoče prijatelje. Enkrat na leto se tako zberemo ob pečenju na žaru in dobri glasbi.«
V Mariboru se dogaja preveč
»Vse to je Pekarna, prostor druženja, ki omogoča drugačne oblike kulturnega doživljanja in ustvarjanja. Veliko je družbenokritičnih posameznikov, ustvarjalcev, ki delujejo v smeri spreminjanja družbe od spodaj navzgor,« pravi Urška Breznik, ki pa temu nerada reče alternativa. »Alternativna je Pekarna samo, če koncert v Gustafu ali Klubu MC primerjamo s koncertom Kingstonov na Štuku – ali pa gledališče zatiranih s Seksoslovjem, ki ga organizira ŠOUM.« Meni, da bi se moral v povezavi s Pekarno izpostavljati predvsem kvaliteten program in da tudi to, da so nekatere prireditve slabše obiskane, ni neuspeh. »Mladi so tako zasičeni z informacijami o nekakovostnih prireditvah in dogodkih, da se težko znajdejo med njimi.«
Ramiz Derlić iz kulturnega društva Mladinski center Indijanez, ki od leta 1997 vodi Klub MC, pa pravi, da je ponudbe v Pekarni danes bistveno več kot pred dvajsetimi leti in da je tudi to razlog za manjši obisk na posameznih prireditvah. »Mislim, da se v Mariboru preveč dogaja. Saj ljudje pridejo, ko je koncert, ampak so zunaj in se družijo. Sicer z žalostjo gledamo na to, ampak včasih se je zgodil en koncert na mesec in vsi glasbe željni so pridrveli sem. Zdaj pa imamo v Pekarni štiri koncerte na teden. Če to primerjamo s ponudbo leta 1994, ko se je zgodilo manj kot deset koncertov na leto, je danes povsem drugače.« Nikakor pa ne sme Pekarna prilagajati programa, da bi ugodila večini, poudarja. »Težimo k temu, da povečamo število obiskovalcev prireditev, vendar ne za vsako ceno. Prav tako pa se ne smemo bati uspeha in biti alternativa zaradi alternative same.«
