Mateja Hladnik je moja zelo dobra prijateljica, pred leti sva že veliko sodelovali, potem pa je splet okoliščin narekoval, da se kar nekaj let nisva videli. Drugi gost bo Boris Cavazza, slovenska igralska legenda, in mi je v veliko čast, da se je odzval mojemu povabilu. Skupaj bomo pripravili večer poezije in glasbe. Ali obratno – večer glasbe in poezije. O poeziji sva se s Cavazzo pogovarjala skupaj, končni izbor pa sem prepustila njemu. Držim se načela, da se mora umetnik gost na odru počutiti udobno in da lahko počne to, kar je njemu najbolj lastno.
Vedno pa sem vabila goste, s katerimi rada sodelujem in jih zelo cenim na njihovem področju umetnosti. Z nekaterimi se poznam dolga leta, z nekaterimi malo slabše, a ni problema, ker nas vodi neki skupni kulturni duh, zavest, in se lahko kot umetniki in kot ljudje povežemo na nekem neverbalnem nivoju.
Ali bo glasba podlaga poeziji ali boste vse skupaj izpeljali bolj demokratično?Glasba bo krepila občutke prebrane poezije. Večino skladb sem izbrala iz klasičnega repertoarja, a ne le to: začeli bomo z Mozartom, končali s tradicionalno balkansko glasbo. Skratka, glasba bo po karakterju in melosu ojačala prebrane misli. Še vedno pa nekako ostaja fokus na glasbi; ne gre za spremljevalno glasbo k poeziji, je sama po sebi preveč prezentna, je pa res, da bo določena glasba tekst dopolnila, druga pa se mu bo prepustila, da jo vodi v občutjih. Najprej se bo prebrala pesem, ta pa se bo potem zlila v melodijo. Glede samega repertoarja ostajamo skrivnostni, radi bi obiskovalce presenetili.
Mladi ste stopili na oder in že zato ste kar nekaj let prisotni v mednarodnem in domačem glasbenem prostoru. Se počutite že »mainstream«? Koliko utečenosti si lahko umetnik privošči?Pravzaprav se ne počutim vseprisotna, če sem iskrena. Za druge glasbenike ne morem govoriti, lahko le zase, in vem, da moje dojemanje glasbe nikoli ne bo neka utečena pot, sploh zato, ker ves čas iščem nove izzive in me zanimajo nove stvari. In nenazadnje zaradi tega, ker mi samo življenje nenehno postavlja nove prepreke, prek katerih je treba manevrirati in veliko improvizirati. To se posledično odrazi tudi v glasbi. V zadnjih nekaj letih sem te nujne življenjske improvizacije malce bolj sprejela; prej sem imela rada stvari zelo jasno začrtane, brez prevelikih presenečenj. Zdaj sem jih doživela že toliko, da sem spoznala, kako na nekatere stvari dejansko nimam vpliva in da je najbolje pluti s tokom. Gre za pot, ki jo moraš prilagajati temu, kar ti življenje ponuja in kar od tebe zahteva. Včasih si zadaš neki cilj in pot do njega še zdaleč ni takšna, kot si si jo zamislil, in potem lahko ugotoviš tudi, da lahko greš po drugi poti in da ti zato ni treba spreminjati cilja.
Klasični glasbeniki odraščamo v nekem začrtanem sistemu; jasno je, kakšen naj bo program in kakšne skladbe v njem, kakšni naj bodo nastopi in tekmovanja, kakšen inštrument. Če tem pravilom ustrežeš, imaš več možnosti, da uspeš kot glasbenik. Bolj ko sem se sama trudila upoštevati ta pravila, slabše mi je šlo. Vse skupaj je bilo v nasprotju s tem, kar sem. Morala sem najti svojo pot, ki je zame naravna. Nisem pobegnila iz sveta klasične glasbe, ne želim pa je prezentirati kot neki veliki misterij, rezerviran za določene ljudi, z določenimi pravili, klišeji. To, da raziskujem tudi drugačne vode, je zame nuja, da sem v nekem ravnovesju.
Nekateri slovenski profesorji se dolgo niso mogli sprijazniti z vašo pojavnostjo.Razen z mojim nekdanjim profesorjem in prijateljem Vasilijem Meljnikovim z njimi nimam stikov. Kako so me gledali ali me še, niti ne vem, slišala sem sicer marsikaj, a redko ti kdo pove kaj kritičnega v obraz. Toda sprejemam le utemeljeno kritiko. Vsekakor pa ne morem mimo sebe, delam to, kar me veseli. Glasbo doživljam kot eno: vseeno mi je, ali je to klasična glasba ali dobra pop glasba, če mi je všeč. Glasba naj nam plemeniti življenja in ne dodatno greni. Umetniki že tako raziskujejo svoje globine in veliko trpljenja in bolečine prihaja na plan. To je seveda tudi del umetnosti, a pri meni ne more biti osnova, vzgib, navdih. Rabim nekaj bolj pozitivnega, intimnega, svetovljanskega, nekaj, kar odpre vse aspekte človeške duše.
Kaj vas ta hip najbolj okupira?Zelo intenzivno sodelujem z več glasbenimi prijatelji iz tujine, družimo se po različnih komornih zasedbah. Ob novem letu me spet čaka koncert v Nemčiji, tokrat v zasedbi s kitaro in čelom. Skratka, gre za različne konstelacije z različno glasbo. Pravzaprav pa me ta hip najbolj okupira iskanje novega inštrumenta. Zdaj igram na drug inštrument kot pred nekaj leti, vseeno pa intenzivno iščem novega. Spremenila sem način igranja in dojemanja glasbe, inštrument ni več to, kar sem želela. To pa pomeni veliko potovanj, preizkušanj različnih inštrumentov, kontaktov s proizvajalci.
Bi lahko na pomoč priskočila kakšna fundacija?Različne fundacije po svetu imajo v lasti ogromno inštrumentov, predvsem godal, a težko je naleteti na bogatega mecena. Lahko pa si poiščeš nek odličen, sodoben inštrument. Sama imam dobre izkušnje z novimi inštrumenti, goslarstvo se ne nazadnje razvija. Všeč mi je tudi, ker se lahko z goslarji posvetujem. Želim si udoben inštrument, ki bo po zvoku svetlejši, bolj solističen, kot ga imam zdaj.
Res star in plemenit inštrument ti mora ustrezati takoj, ko ga primeš v roke, prilagajanja niso smiselna. Preizkusila sem mnogo starih inštrumentov, v New Yorku sem recimo imela v rokah Vuillaumejevo violino, pa stradivarko Lord Norton iz leta 1737, vredno 4,5 milijona dolarjev. Ne rečem, ta vrednost in žlahtnost dodata svoje inštrumentu in ne gre le za zvok violine. Vendar pa razlike med violino za 20.000 dolarjev in tisto za 150.000 dolarjev spet niso tolikšne. Najpomembneje je, da se kot glasbenik z inštrumentom dobro počutiš, ker boš tako na odru najbolje zvenel. Za inštrument bom odštela največ 35.000 evrov in še to bom težko, a na srečo so različne možnosti za odplačilo. Ni veliko ljudi, ki bi prišli po inštrument z gotovino. Umetniki potrebujemo mecene, recimo podjetje Inotherm je z mano že vseh sedem novoletnih koncertov.
Pet let je od vaše zadnje samostojne zgoščenke, pred dvema letoma ste bili gostja na plošči pianista in skladatelja Janeza Matičiča. Predlagal vas je njegov dobri prijatelj in vaš nekdanji profesor Igor Ozim.Da, leta 2012 je izšla plošča, na kateri skupaj igrava z Matičičem, sodelujeta pa še pianistka Milanka Črešnik in moj profesor Ozim. Na ta projekt sem zelo ponosna, na istem cedeju sta združeni dve generaciji. Kar se mojih novih cedejev tiče, imam pripravljene tri različne programe. Cede s klasično glasbo sicer posnameš v treh dneh, toda stroški so še drugi: najem dvorane, orkestra, snemalnega mojstra, produkcije, dizajna. Zato jih v naši produkciji Hommage žal finančno še ne moremo izpeljati, bo treba počakati prihodnje leto.
