Zgodba ima nedvomno obetavno zasnovo, a razvoj razočara. Kar bi lahko bila drama o človeku, ki ga v svoj vrtinec povlečejo sile, mnogo večje od njega, prvovrstni politični triler ali njegova parodija, postane obglavljeno in hkrati hendikepirano pripovedno telo. Zgodbo avtor spelje po izhojenih poteh domačne psihologije megalomanskega luzerja, dežurnega pametovalca in šik brezdelneža, značilnega za slovensko literaturo. Zgodba je v resnici mantrnija tipskega slovenskega maminega sina, ki ga na neki točki posvoji vrstniško dekle v upanju, da ji bo naredil družino. Da je mamin sin čisto slučajno sredi potencialno vznemirljivega političnega dogajanja, je skorajda arbitrarno. Službo bi mu lahko ponudili tudi v marketinškem oddelku podjetja za proizvodnjo bele tehnike, pa bi najbrž šel skozi enak niz skušnjav in preizkušenj svojega po sili zapletenega karakterja.
Votli udi zgodbe bi še nekako vzdržali napor, če ne bi s svojega mesta padla tudi glava zgodbe. Nekje na pol poti namreč povsem otopi njena satirična ost, uvodoma še kar posrečena v nekaterih prigodah in dialogih, ki proti razpletu vedno bolj medlijo. Zgodba se spreminja v junakovo jeremijado, začinjeno z bagatelnimi lumparijami in šibkimi značaji političnega življenja, ob katerih avtor postopoma izgublja nakazano kritično distanco. Zmaga slovenski politični hiperrealizem, napleten okoli paradigmatskih zapletov v režiji vaških šerifov, ki ne premorejo več domišljije od prekupčevanja z zemljišči. Škoda tudi zato, ker imamo v gospodarsko-politični stvarnosti kar nekaj literarno obetavne težkokategorne snovi.
Romanu ni mogoče očitati ničesar drugega kot to, da je literarno natančno preslikal dolgočasno samoumevnost »drobnega kriminala« slovenskega političnega življenja, v katerem nikoli ni epiloga in katarze.
