V wisconsinski prestolnici sta včasih izhajala dva dnevnika, desno usmerjeni State Journal in »progresivni« (če se hočete izogniti besedi »levičarski«) Capital Times. Zadnji je pred kratkim preizkusil vse popularnejši model poslovanja: odpustil je večino zaposlenih, se preselil na splet in obdržal tiskano izdajo dvakrat tedensko. Jack Craver se je pridružil Capital Timesu pred dvema letoma, ravno ko sta jih obiskala svetovalca za razvoj tržnih znamk. »Morali smo sprejeti dejstvo, da nismo več tradicionalni dnevnik, ki na naslovnici pove, 'kdo, kaj in kdaj'. Zdaj smo tako imenovano sekundarno branje, ki ga odpreš, ko že poznaš osnovne informacije.« Na primer: sodišče je pretekli teden objavilo 27.000 e-mailov z dvomljivimi posli wisconsinskega guvernerja Scotta Walkerja. A oni o tem ne bodo pisali, razlaga Jack, saj vedo, da se bodo čez goro dokumentov najprej prebili večji časopisi. Šele potem bodo tudi sami videli, ali lahko dodajo kaj novega.
Mladi in nadebudni Jack je utelešenje vsega, kar ta novi model predstavlja. Začel je kot pisec političnega bloga in ukvarjanje z omejitvami tiska mu je v nadlogo. Hoče pisati »hitro, provokativno in zabavno«. Opozarja, da pisanje za splet ne sledi tradicionalni strukturi z uvodom, jedrom in zaključkom. »Spišem dva članka na dan, a to pomeni tudi to, da zasledim smešen video guvernerja Walkerja na neki drugi strani in to pokomentiram.« Obenem zavrača vsebine, ki »nikogar ne zanimajo« oziroma niso neposredno vpletene v politično in družbeno aktualnost. Kultura na primer. Odpustili so glasbenega kritika, ki je odlično pisal. »Toda kdo to bere – deset ljudi?« A ko ga vprašam, kako načrtovani model funkcionira v praksi, se Jack Craver prelevi v prototip slovenskega novinarja. Živčno se preseda in iz njegovih gibov se čuti frustracija, ko išče načine, kako naj zapakira dejstvo, da je že zdavnaj dvignil roke nad možnostjo spremembe. Na koncu se odloči za neposrednost: »Glej, morali bi biti kul, ostri in progresivni, a nismo. Stari smo. Poleg kolegice, s katero sva enakih let, jih ima naslednja najmlajša osemintrideset. In, seveda, od dvajsetih zaposlenih nas piše sedem. Imamo urednika, odgovornega urednika, dva urednika mnenjskih rubrik, urednika dogodkov, urednika novic in urednika mestne rubrike. Kaj zaboga ti ljudje počnejo?!« Ugibam, da je med drugim tudi to razlog, da imajo že dvajset let izgubo. Kaj pa jih drži pri življenju? Ne boste verjeli – konkurent.
Tradicionalno ostra nasprotnika, State Journal in Capital Times, sta se po drugi svetovni vojni znašla v hudi finančni krizi in se iz nuje »poročila«. Uredniška politika je ostala ločena, a sta sklenila dogovor o skupnem trženju oglasnega prostora in delitvi dobička na pol. Postavila sta še skupno prodajno ceno in se dogovorila, da prvi izhaja zjutraj, drugi pa zvečer – škoda, da nista vedela, da bo s prihodom televizije usoda večernih časopisov zapečatena. A del oglaševalskega zaslužka še danes priteka v žepe Capital Timesa. Ko komentiram, da si takšno sodelovanje v Sloveniji težko predstavljam, me kolega začudeno gleda: »Kaj pa, če je to edini način, da oba preživita?« Jack, slabo nas poznaš.
Magda Konieczna bo kmalu doktorirala s temo o neprofitnih organizacijah, ki so nastale kot odziv na izginjanje resnega novinarstva. Pravi, da je zgodovina »deljenja in sodelovanja« v ameriškem novinarstvu veliko daljša, kot si predstavljamo. Vanjo se zapisuje tudi Wisconsinski center za raziskovalno novinarstvo, ki ga je ustanovil Andy Hall, nekdanji novinar State Journala, v katerem so ukinili prakso raziskovalnega novinarstva. Zato jo nadaljuje sam, in to z dodatnim poudarkom na zbiranju in preverjanju podatkov. Najkrajši čas, ki ga novinarji prebijejo pri zgodbi, je od dva do tri tedne, najdlje pa eno leto. Imajo štiri zaposlene in skupino študentov na praksi, doslej pa so proizvedli 142 velikih zgodb in 150 komentarjev. »Preprosto rečeno – to so zgodbe v interesu skupnosti, ki jih novinarji odkrijejo sami in za katere nekdo ne želi, da jih slišite.« Pisali so o okoljskem vplivu obratov mlečne industrije, o novem valu mehiških delavcev, celo o spornih deportacijah Haitijcev pod Obamovo administracijo. Najboljše šele prihaja: takrat, ko je zgodba končana, jo ponudijo vsem. Drugim časopisom, radiem, televizijam, komur koli. Lahko jo prenesejo od prve do zadnje črke, lahko jo skrajšajo ali nadgradijo, lahko jo povzamejo, uredijo in prilagodijo svojim bralcem. »Ko sem delal v časopisu, smo vedno imeli enak cilj – da premagamo druge. Zdaj je drugače, cilj je, da zgodba doseže čim več ljudi,« razlaga Andy.
In od kod se ta pravljica financira? Za zdaj iz fundacij za promocijo demokratičnih vrednot, kot je Open Society Georgea Sorosa. Do kdaj se bodo tako financirali, ne vedo. Dokler gre, gre. Neprofitnim časopisom, ki sledijo tradicionalnemu modelu – proizvajajo in obenem distribuirajo lastne vsebine – je nekoliko lažje, saj si pomagajo z donacijami in oglaševanjem. A nobenemu ne pade na pamet, da bi zahteval kakršno koli javno pomoč. Čeprav nas lahko zamika, da to ocenimo kot iznajdljivost, podjetnost in pozitivno prakso neobešanja na državne dojke, gre za popolnoma drugačno dojemanje odnosa med državo, državljani in korporacijami, ki me osebno prav nič ne navdušuje.
Državna sredstva imajo v ameriškem kontekstu naslednjo ideološko konotacijo: če te država želi sponzorirati, to pomeni, da hoče nadzorovati tvoje delo in vsebine. Bog ne daj! Zato vsi mediji, bodisi profitni bodisi neprofitni, ponosno oznanjajo, da ne prejemajo državnih sredstev. Nato pa brez slehernega občutka za ironijo navedejo seznam velikih korporacij, ki jih financirajo. Ker to ni sporno. Korporacije so kakor brez interesov in najbrž nimajo nič proti temu, da raziskuješ njihove afere. Predlog o javnem sofinanciranju medijev pa v najboljšem primeru naleti na skepso – celo pri Andyju. Oddahnem si, ko Kanadčanka Magda razlaga, da se novinarstvo, ki je v javnem interesu, po svoji logiki ne more vzdrževati povsem samo in ne more preživeti v razmerah prostega trga. Poenostavljena argumentacija gre takole: če kupuješ časopise, boš bolje informiran, zato boš na volitvah kaznoval skorumpirane politike in živel bolje. A od tega ne boš imel koristi samo ti, temveč tudi sosed, ki ne kupuje časopisa. Proizvod, od katerega imajo dobiček tudi tisti, ki niso vložili ničesar, pa se ne sklada z logiko trga, pojasnjuje Magda. In v tem primeru bi jim prav prišlo nekaj lekcij o pravici do »obešanja« na državne jasli.
