Medtem so ljubljanski bilboardi preplavljeni z reklamami za »tribute to« koncerte, ki ostajajo krik retromanije. S temi koncerti v osnovi ni nič narobe, zoprno je to, da v našem pomanjkanju koncertov »velikih« aktualnih imen polnijo prav to vrzel in z oživljanjem nečesa mrtvega in preteklega konzervirajo našo popularno kulturo.
S fenomeni nostalgije se že dolgo časa ukvarja Mitja Velikonja s FDV. Njegova ekspertna področja so balkanologija, študije kolektivnega spomina, retro-kulture, ideologije, urbane kulture in subkulture. V najnovejši knjigi Rock’n’Retro (Sophia, 2013) se je lotil novega jugoslavizma oziroma (pozitivne in tudi negativne) podobe Jugoslavije v sodobni slovenski popularni glasbi. Podobno kot se nostalgija za rajnkimi časi in miti v drugih tranzicijskih, postsocialističnih družbah razlikuje od kulturne retromanije na Zahodu, kjer retro produkcijo razumejo »v kontekstu množične in potrošniške kulture, je v postjugoslovanskem primeru temu vedno dodan tudi ekspliciten politični ton«. Učbeniško podajanje analize odgrizne draž samemu branju, ki zaobjame vse pole naše glasbe. Križ kraž alternativnega, populističnega, sredinskega in zabavljaškega miljeja na istem mestu je velik plus, saj je tako Velikonja presegel slovenceljske okvire in delitve, kjer velja »bližje kot smo si, bolj se je treba razlikovati; manjše kot so razlike, bolj jih je treba napihniti«. Še bolj je razprl brezno razlogov za nacionalno razprtost, razcepljenost in binarnost, ki izvirajo iz nerazčiščenega odnosa do polpreteklosti. Za pojav jugoslavizma v naši popularni glasbi ugotovi, da »nujno implicira prehod: je tranzicijska ideologija, ne le izključevalna, saj ponuja možnost sprememb«, in »razgrinja polpreteklo zgodovino, da bi znali razmišljati o prihodnosti in se pripraviti nanjo«. Ena od poti je že zavedanje, da je 20. stoletje mimo in da smo v Enaindvajsetem.
