Hočevarjevi romani so večkrat označeni kot »berljivi«, torej s tisto izmuzljivo oznako, za katero nikoli ne vemo, kaj točno pomeni, kompliment ali (istočasno) grajo. V Hočevarjevem primeru bo šlo za pohvalo, saj kritiki ne pozabijo dodati, da njegovih del ne zaznamujejo plehkost in površinskost, pač pa humor, ironija in kritična ostrina. Oznaka »berljivosti« zato najbrž leti na njegov ustaljeni pripovedni pristop: v prvi plan Hočevar postavi »neobrušenega« prvoosebnega pripovedovalca, posameznika, ki prihaja bolj z dna kot vrha, in nam v energičnem monologu, v mastnem pogovornem jeziku ter brez metaforičnega in drugega ovinkarjenja postreže s svojimi razmišljanji in dogodki. Njegovi junaki so tipični predstavniki nekega časa in okolja, karikirani »slovenceljni«, ki radi na glas povedo tisto, kar drugim le tiho leži na pameti. Brez politične korektnosti natrosijo na tone dovtipov, podprtih z lokalnimi šovinizmi, mačizmi, ksenofobijo. Seveda se njegovi junaki napihujejo in fantazirajo in jim ni verjeti vsake besede, a se prav v teh pretiravanjih natančno oriše miselnost sodobnega družbenega sveta – ta miselnost se, kot so zadnje čase ugotavljali številni družboslovci, ne skriva med vrsticami ali za lažnimi ideali in vrednotami, temveč svoje pritlehne interese in logiko delovanja razkrije brutalno naravnost v obraz.
To posebej velja za Hočevarjevi zadnji knjigi, Ernijevo kuhno in Prvo ligo, v kateri nastopata manjši in večji tajkunček, ki vihravo izpričujeta pridobitništvo, skrajno sebičnost, samoosredotočenost ter gonjo za uspehom in družbenim statusom. Če je Erni iz prvega romana še primerek stare garde neuspešnežev in nergačev, ki ga med »bajno uspešne dile« popelje fatalna ženska in novodobna tajkunka, sodi Polde iz Prve lige po vseh novodružbenih merilih – v prvo ligo, jasno. Je menedžer, ki je začel z dna in zgradil majhen imperij, katerega posli se tudi v krizi vrtijo kot dobro podmazana mašin'ca. Sposoben in praktičen, inteligenten in prebrisan je obenem strašljivo plehek, atomiziran in zreduciran na en sam cilj: uspeh in dobiček. A ni romana brez problema: Polde ima vilo, ženo in otroke s pedigrejem in goro denarja – in mu je dolgčas. Gonil je do vrha in zdaj, ko je tam, sta adrenalin in vznemirljivost vzpona izpuhtela. Zato si v maniri najbolj razvajenih kapitalistkov zaželi povratka nazaj: k naravi, primarnim užitkom, kmečki družini, pozabljenim prijateljem, ženskam, ki lahko razvnamejo moškega. In tako v kratkih epizodnih poglavjih letamo s Poldetom uspehu naproti, vedno naprej, do novih poslov in življenjskih idej.
Polde po številnih peripetijah dejansko zamenja žensko, kraj bivanja in biznis, čeprav svojega primarnega obrazca delovanja ne spremeni niti za centimeter. Ne glede na to, ali je v mestu ali vasi, v biznisu ali umetnosti, Polde mora tekmovati, biti prvi in premagati druge – to je cilj, ki opravičuje vsa sredstva in izniči vse medčloveške vezi. Hočevarjevo pisanje se tudi tokrat referira na dogodke iz aktualne sodobnosti (demonstracije, gospodarska kriza) in osebe iz javnega in političnega življenja, ki so močno karikirane, kot je to v Poldetovem srečanju z Janšo. Poleg tega obračuna še z umetniki in statusom umetnosti v krasnem novem svetu. Poldetu, ki išče neki popolnoma nov projekt, namreč večkrat priporočijo svet umetnosti – ta naj bi še vedno veljal za alternativo prevladujočemu potrošniškemu načinu delovanja in mišljenja. Tako se umetnost v času kapitalizma, vsaj na prvi pogled, kaže v dveh perspektivah: še vedno je nosilka kulturnega kapitala, kar je gotovo dediščina preteklosti, po drugi strani jo ponujajo kot newagerski pripomoček za instantno osebnostno rast. Toda pod površjem, kot Polde odkrije, deluje tako kot vsak drug biznis: ne gre brez oplajanja kapitala, izrabljanja prekernih delavcev, tehtanja javnega mnenja ter serviranja povpraševanja. Je kakšna boljša tržna niša za našega osvajalca?