Na lanskem simpoziju IASPM v Španiji je Simon Frith mimogrede pripomnil, da bi bilo vredno razmisliti o preimenovanju in menjavi perspektiv tega mednarodnega združenja za študije popularne glasbe in se posvetiti predvsem raziskovanju »zanimivih muzik«. Na videz naiven, a v srčiki provokativen predlog ima rep in glavo. Odraža stanje duha na terenu, tako med vročimi ustvarjalci kot zavzetim poslušalstvom. Ne presliši glasbenega bučanja z vseh koncev sveta, ki se steka v bogato in razburkano glasbeno reko. Ne pozabi na staro in ne ignorira novega. Ne spregleda sprememb v distribuciji in dostopnosti glasbe. Je krik za 21. stoletje: zanimivih muzik je na pretek, le dokopati se je treba do njih.
Medtem ko stroji industrije glasbe in zabave prodajajo staro za novo, ko si »starci« prisvajajo kult mladosti po svojem stasu in se re-reciklira reciklažo, se v vzporednih, mejnih in obrobnih glasbenih (pod)svetovih odvijajo in razvijajo zanimivi procesi glasbenih transformacij. Četudi kreativci rišejo takšne in drugačne geneze in pletejo mreže razvoja popularne glasbe skozi žanrske in dekadne okvirje, v te mreže ne morejo ujeti živega srebra sprotnega utripa in (po)ustvarjalnega živžava, prepleta muzik in generacij. Iz ptičje perspektive se na glasbenem zemljevidu sveta razpira nepregledna množica godbaških vrelišč, tako znotraj žanrov in podžanrov kot tistih geografskega porekla.
Po obdobju retromanije, vsemogočih revivalov in posnemanj se v različnih glasbenih miljejih voha svežina. V raznolikosti zvenov, izrazov in pristopov je zaslediti skupno rdečo nit, ki jo masti fluid psihedelije. Nanjo se vedno gosteje vežejo glasbene transformacije, zlivanja in zbliževanja godb. Muzike, žanri in podžanri si niso bili nikoli bolj blizu. Ker glasba gre in se razvija naprej, se je v novem stoletju vredno vprašati, ali iz 20. stoletja podedovani besednjak ter samo dojemanje in delitve glasbe še vzdržijo. Najbolj preprosto pa se je zgolj prepustiti navdihu zanimivih muzik. Ali kot se je Mats Gustafsson nekajkrat zahvalil na ponedeljkovem koncertu: »Thank you! Fuck you, all!«
