Prve, dekliške vloge, ko je s široko razprtimi očmi hlepeče gledala v svet, da bi spoznala resnico o veliki neznanki, imenovani življenje, do zrelih žensk, katerih pogled je pričal o spoznanju, polnem razočaranj pa obenem razumevanja in sprijaznjenja z usodo. Takšna je bila njena Mary Doul. Z njo je s srhljivo tragičnostjo izpovedala metaforo bridkosti spoznanja, ko je slepa beračica spregledala in so se v trenutku razsule njene lepe utvare o svetu. V srcu še vidimo njeno Ano Frank, s katero je pretresljivo opominjala, naj se vendar opustijo zločini nad mladostjo. Znala pa je tudi zbujati razposajen smeh, recimo kot Pepka v Primorskih zdrahah, ko se je navkljub slepi zaljubljenosti s strastno ognjevitostjo pričkala z izbrancem svojega srca. Razvedrila nas je kot Špelca v Botru Andražu. Bila je ljudsko prisrčna kot Nežka ali Micka. Ko pa je prišla v zenit svoje ustvarjalnosti, je njen prekipevajoči humor dozorel, postal je malce bolj umerjen, čeprav še vedno temperamenten, a ni bil več razposajen, ampak ironičen, prežet z globoko življenjsko modrostjo. S takšnim humorjem je izvabljala smeh, ki sili k premišljevanju, še v vlogi zvodniške krčmarice v Shakespearovem Henriku IV., s katero je zadnjič nastopila na gledališkem odru.

Iz spomina na vloge Majde Potokar se utrne Dekle v komediji Sedem let skomin. Kot osrečujoča svetloba je z odra zažarela njena izredna lepota. Ob koncu minulega tisočletja so jo uvrstili med najlepše Slovenke. Res, s takšno lepoto, s kakršno je bila obdarjena Majda Potokar, se lahko ponašajo le redke ženske. A njena lepota je presegla vse lepotne lestvice, ki se nanje vzpenjajo lutkaste, prazne lepotičke, bila je prežeta z globokim občutenjem življenja, bila je polna človeške vsebine, bila je lepota polnokrvne igralke. Zato ni poznala samo enega videza, njen izraz se je menjal z vlogo, kakršno je pač igrala. Še vedno zastane človeku dih ob spominu na njeno pregrešno lepoto, s katero je prežarila Lukrecijo v Mandragoli. Še vedno nas pretrese tragična lepota pankrtske matere v Samorastnikih. Razveseli nas naivna očarljivost lepote njene Marjetice v Zgodbi o Vascu. Toda kljub zvedavim pogledom, kljub prisrčni preprostosti njenih mladostnih vlog ni bila nikdar igralka tiste vrste, ki jim pravimo "naivka". Naivka je stroka ali "fah" po domače, Majda Potokar pa se ni dala vpredalčkati, bila je polnokrvna igralka, ki je igrala življenjske usode, ne golih figuric, ki bi sodile v ta ali oni predal. Bila je igralka prenikavih spoznanj. Od tod njena enkratna paleta različnih vlog (usod), od tod njen fascinantni igralski razvoj, za katerega si je prislužila puljsko zlato areno, Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado.

Bogata je bera ustvarjalnosti Majde Potokarjeve, deloma še živi v našem spominu ali je zapisana v gledaliških ocenah in na srečo je tudi ohranjena na filmskih in radijskih pa televizijskih trakovih. Dolg je spisek njenih vlog (gledaliških, filmskih, televizijskih, radijskih), saj je bila vztrajna garačka, in čeprav je spomin nanjo romantično lep, ne smemo pozabiti, da si je to podobo ustvarila v potu svojega obraza. S trdim delom. In pri delu je bila neizprosno zahtevna. Do sebe, pa tudi do drugih. Malomarnosti ni prenesla. Bila je pač vsa in do konca zapisana igralstvu.

Gledališče je imela v krvi, ali genih, bi rekli danes. Oče je bil znameniti Lojze Potokar, tudi stric Stane je bil član Drame, mož Ljubo Kobal je pel v Operi, igralsko izročilo nadaljuje hčerka Maja. Bila je meščanka, Ljubljančanka. Otroštvo je preživela na Viču, mladost na Taboru, družinska leta v Gregorčičevi. Pa vendar je znala ustvariti kmetico z duhom po hlevskem gnoju, kot da je stopila naravnost iz njivskega blata. To je zmogla, ker je razumela vse človeško. Tega se je naučila že v mladosti, ki ni bila ravno rožnata. Predvojna družina z borno plačo igralca si ni mogla privoščiti izobilja. Potem vojna. Oče v partizanih. Doma pomanjkanje, lakota. Strah. Toda v še tako slabi stvari je nekaj dobrega in iz senc mladih let se je v Majdi razvila njena neizmerno široka človeškost. Bila je razumevajoča, pripravljena kadarkoli pomagati, globoko čuteča, prav ganljivo zaljubljena v otroke, bila je polna neverjetne moči, pa veselega srca, družabna, duhovita in predvsem tudi polna neuničljivega optimizma, ki ji je pomagal tudi v zadnjih letih hude bolezni. Optimizem jo je reševal pred brezupom, pomagal ji je, da je življenje jemala takšno, kakršno ji je bilo dano. Čeprav kdaj težko in neveselo, ga je vedno čutila kot srečo. Zato nam je lahko razdala toliko lepega s svojo umetnostjo. Moramo ji biti hvaležni za to, kajti "lepo" v Majdinem času še ni pomenilo nečesa, kar bi bilo vredno omalovaževanja. Majda je še poznala vrednote. Z njeno smrtjo smo doživeli veliko izgubo, izgubili smo veliko igralko, velikega človeka, enkratno žensko.