Ne zanima ga na primer zgolj razgrajevanje digitalne podobe, ki zaradi nizke kvalitete in pikseliranega rastra postaja nejasna in izgublja vrednost. Izničevanje vrednosti ga ne zanima toliko skozi odnos med podobo in percepcijo, temveč kot pripovedni element, ki obravnava odnos med množičnimi mediji, zgodovinsko realnostjo in osebnimi tragedijami. Zdi se, kot da so vsa njegova dela postavljena v prihodnost, v neko oddaljeno postapokaliptično in postatomsko družbo iz leta 3012, kar pa je lahko varljivo. V marsičem so Weinbergerjeve slike neposreden odziv na družbeno stanje, čeprav so nasičene z nadrealnim pretiravanjem, pravzaprav nizajo plasti povsem realnih situacij, znakov in simbolov sodobne družbe, kot so medicinske tablete, puške, plinske maske in ulični nemiri, da bi s tem nizom prikazale absurdno stanje in družbena protislovja sedanjosti.
Temeljna slikarska odločitev, ki spremlja gradnjo vsake njegove slike, je zanj značilen "električni" kolorit z močnimi žarečimi barvami, ki se zapičijo v očesno zrklo in so v nekaterih primerih skoraj boleče. Te barve zelo natančno posnemajo žarčenje televizijskih ekranov in računalniških monitorjev. Pogosto uporablja tudi fotografije ljudi v invertnih barvah, kot bi jih prežarčili z rentgenskimi žarki ali neko novo agresivno tehnologijo. Izbira svetlilnih barv in močnega kolorita, ki zvesto sledi pripovedi izbrane slike, je bila zelo vidna ob njegovi zadnji pregledni samostojni razstavi leta 2011 v Galeriji Equrna z naslovom Info vs. Info. Tam se je jasno izražala njegova temeljna tematika, ki obravnava nasičene vizualne informacije iz vsakodnevnega bombardiranja reklamnih plakatov, televizije in svetovnega spleta. S prepletom agresivnih prizorov, družbenih nemirov, prisotnosti grožnje vojne z biološkim orožjem in različnih ekoloških katastrof ustvarja na videz kibernetično futuristično atmosfero z nadrealno kompozicijo in čudaško svetlobo, kar v kombinaciji deluje hkrati ljubko in zastrašujoče. Uporablja tudi vznesene podobe s političnih plakatov, da bi še močneje poudaril dvom o svetli prihodnosti, ki se ni in se ne bo uresničila.
Na sliki Minister za zdravje opozarja je na primer prikazal bolnišnico kot postajo smrti in ne postajo zdravja. Namesto ljudi so naslikane lutke in okoli njih lebdijo tablete, ki predstavljajo strup in ne zdravilo za sodobnega človeka. Enega od pomembnih psiholoških učinkov v Weinbergerjevih slikah ustvarjajo ljudje brez obraza, ki so ponavadi skriti za plinskimi maskami ali skafandri. To so ljudje, ki niso niti živi niti mrtvi; označujejo strah pred stalnim nadzorom in zlorabo tehnologij za prepoznavanje identitete posameznika z nadzornimi kamerami, hkrati pa napovedujejo popolno izničenje posameznikove vrednosti v primeru propada civilizacije. Kljub temeljnemu nezaupanju, ki ga umetnik goji do trenutnega stanja, išče njegovo realno sliko nekje vmes med apokaliptičnimi napovedmi in popolnim zanikanjem in brezbrižnostjo. Ravno pravo mero sladke utvare in grozeče napovedi prikaže med drugim v sliki Evakuacija (2009), ki je na prvi pogled skoraj všečna, a gre hkrati toliko čez rob ljubkosti, da postane moteče sladkobna, kajti Weinberger pravi, da so včasih ravno najlepše stvari tudi najbolj zastrašujoče.
