V delu Ovira Karavanke je na primer poleg slike postavila fizično oviro, ki od obiskovalca zahteva, da jo premosti. Podobno vlogo je imela tudi talna risba Kompas-ruleta, s katero je komentirala življenjsko situacijo, ko se mora posameznik odločiti o svoji usodi. V koordinate preprostega koncentričnega kroga je s kredo napisala čustva in usmeritve, kot so "nazaj", "počasi", "hitro", "kriza", "sovraštvo", "neuspeh", "malodušje", "zdravje" in druge. Obiskovalec naj bi v risbo vstopil kot v igro, stal na sredini in se kot magnetna igla zavrtel okoli svoje osi. Umetnica s tem izrazi, da je navidezna analogija med izbiro in svobodo popolnoma absurdna, kajti izbira lastnega življenja, ki naj bi si ga oblikovali sami, ne spodbuja občutka svobode, temveč neznosen pritisk na posameznika, ki naj bi moral prevzeti vso odgovornost za svoja dejanja.

Za umetnico ne moremo reči, da se ukvarja z medijsko umetnostjo, čeprav njena dela pogosto spremljajo zvok in mehanske naprave. Njen temeljni interes je raziskovanje sodobnega slikarstva v odnosu do javnega prostora in do gledalca. Murphy slika je na primer slika, vključena v mehansko napravo, ki je nastala v sodelovanju z inženirsko ekipo Steinmair. Mehanizem, ki je skrit za belo steno, upravlja sliko tako, da vsakih pet minut pade s stene in se potem vrne na svoje mesto. Lastnosti slike kot take so pri tem sekundarnega pomena. Pogosto tematizira prizore iz narave, ki so mestoma celo namenoma dekorativni ali diletantski, saj sta koncept in učinek bolj pomembna od same materialnosti slike. V njenem očitnem ludističnem odnosu do likovnih del, minimalnem vizualnem poseganju v prostor in pogosti uporabi besedil v instalacijah jasno prepoznamo vpliv tradicije konceptualistov. Umetnico zanimata predvsem procesualno delo in razvijanje projektov za določen prostor (in situ), ki neposredno nagovarjajo publiko.

Njeno delo se v celoti aktivira šele, ko ga dopolnijo obiskovalci. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini je julija letos pripravila projekt Izštevanka. V galeriji je v ritmu znane slovenske izštevanke viselo 13 slik, ki so se ukvarjale z idejo narave kot skrivališča, dopolnjevala pa jih je videoprojekcija odštevanja od 100 do 0 v zanki. Zunaj je pod obok prehoda med grajskim parkom in glavnim trgom skrila zvočni posnetek, v katerem je mimoidoče usmerjala do različnih skritih kotičkov v mestu. Tovrstni posegi v prostor so kot animacije javnega prostora. Umetnica jih napolni z osebnimi izkušnjami, ki pa niso vnaprej določene, niso pripovedi njenih doživetij, temveč puščajo prosto pot, da si jih obiskovalec animira sam.

Alja Piry v številnih delih raziskuje pomene umetniške dejavnosti v družbi, a njena dela niso namenjena zgolj kontekstu umetnosti, temveč naslavljajo tudi univerzalna vprašanja o smislu človekovega delovanja. Najbolj značilne so tri različice glasovne instalacije Encouragement 1, 2, 3 (Spodbuda 1, 2, 3), ki je sestavljena iz nahrbtnika in zvočnega posnetka. Avtorica je prosila prijatelje iz svoje osebne umetniške mreže, da izrazijo bodrilne misli za neznanega mladega umetnika ali umetnico. Nahrbtnik, ki kot slika visi na beli steni, je metafora za osebno prtljago, ki spremlja posameznika na življenjski poti. Glasovi slikajo različna stališča glede potovanja, napora in motivacije za delo. Kot nadaljevanje dela z glasom in izjavami bo umetnica novembra letos razstavljala še eno izmed zvočnih instalacij z naslovom Popotnica v okviru obsežne selekcije radia Cona za razstavo Radio as Art Space v Galeriji Škuc in na kratkih radijskih valovih.