V enem od prejšnjih intervjujev ste rekli, da vas včasih moti, da se vašim besedilom posveča več pozornosti kot glasbi; da bi postali pisatelj, če bi to hoteli. Lahko opišete vez z glasbo, zaradi katere vaše delo najdemo v zbirkah plošč in ne na knjižnih policah?
Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da na glasbeno pot nisem stopil zaradi kake posebne ljubezni do lirike, pač pa me je enostavno privlačilo muziciranje samo. Seveda sem se trudil pisati besedila po svojih najboljših zmožnostih, vendar so bila ta ponavadi podrejena celoti. Vedno sem igral z bendom in v njem sem imel enako pomembno vlogo kot ostali člani, šlo se nam je bolj za filing kot pa sporočilo.
Šele po izidu mojega prvega solo albuma kot N'toko, so se ljudje začeli posvečati mojim besedilom in ta so kar naenkrat postala moj zaščitni znak. Moje osebno mnenje je, da (razen v redkih izjemah) rap ne funkcionira dobro kot pisana beseda, niti kot proza niti kot poezija. Njegova vrednost je predvsem glasbena, ne pa literarna. Zato se izogibam izpostavljanju mojih besedil izven konteksta glasbe, v katero so umeščena. Enostavno izpade kot amaterska poezija in raje sem dober raper kot pa slab pesnik.
Kljub temu ste dvakrat postali državni prvak v freestyle rapu, kjer je vaš vložek sposobnost spontane produkcije lirike in so glasbeni elementi bolj v ozadju. Kakšen čar so vam svoj čas predstavljala ta tekmovanja?
Ja, freestyle tekmovanja ne dojemam toliko kot glasbene dogodke. Zame je to že skoraj šport, lahko bi rekel, da imajo podoben čar kot športna tekmovanja. Včasih sem res veliko freestylal in to sem izredno rad počel, tekmovanja pa so bila zame edina prava priložnost, da se pokažem pred publiko. So pa seveda tudi stresna in napeta, pogosto sem se sredi tekmovanja spraševal: "Kaj mi je bilo tega treba?"
.jpg)
Konec oktobra vas čaka turneje po Španiji, Franciji, Nizozemski in Nemčiji in tudi sicer radi potujete. Kje pa najraje nastopate in zakaj?
Nastopam kjerkoli se da. Rad se vračam v kraje, kjer imam že prijatelje in lahko računam na prijetno vzdušje, vedno pa se veselim tudi novih doživetij. Najraje imam špile v Sloveniji in na Japonskem.
Japonska in Slovenija sta na prvi pogled izredno nenavadna kombinacija. Vidite med državama vzporednice ali gre za povsem različna si svetova, ki sta vam ravno zato tako privlačna?
Na začetku sem se zaljubil v Japonsko ravno zaradi njene drugačnosti, užival sem v tem, da nima nič skupnega z mojim svetom. Bolj ko sem jo spoznaval, bolj sem začenjal videvati vzporednice s Slovenijo in včasih kar nisem mogel verjeti, kakšni "Slovenceljni" znajo biti Japonci. Veliko stvari, ki sem jih pripisoval japonski kulturi, so pravzaprav stvar velikih mest, metropol. Lastnosti, ki sem jih pripisoval Sloveniji pa so lastnosti malih mest, podeželja.
Tokio z okolico tvori največje metropolitansko območje na svetu in je povsem zgodba zase, povprečen Japonec iz manjšega kraja pa razmišlja presenetljivo podobno kot povprečen Slovenec. Seveda so med nami kulturne razlike, ampak osnovni motivi so isti. Če si privoščim malo pretencioznega citiranja samega sebe, so ti motivi "varnost, udobje in zasebnost". V velikih mestih pa se nabere dovolj drugače mislečih, da se tam lahko oblikujejo tudi drugi vrednostni sistemi. In odkar sem nazaj v Sloveniji, na srečo tudi tukaj srečujem veliko drugače mislečih.
Kakšen vpliv imajo svetovna potovanja na vašo ustvarjalnost?
Mislim da brez potovanj sploh ne bi nikoli postal glasbenik. Prvič sem začel sam hoditi v tujino pri 17ih in takrat sem tudi spoznal prve prijatelje glasbenike, ki so me navdušili in navdahnili. Kasneje sva z ženo vsako poletje preživela nekje na poti, zadnja leta pa približno polovico časa preživiva v tujini.
Postal sem odvisen od tega načina življenja, če sem predolgo na enem mestu, pa mi enostavno zmanjka idej. Bojim se, da bi duševno otopel, če bi moje življenje postalo preveč udobno in rutinirano. Konstantne spremembe me ohranjajo budnega in to mi je za ustvarjalnost najpomembnejše.
Kakšen vpliv pa so imela popotovanje na vaše osebno življenje? Ste hote ali nehote prevzeli kakšne navade, ki niso značilne za sončno stran Alp?
Prav gotovo. Z ženo sva se navadila bivanja v japonski hiši, njihovih manerizmov, vsakodnevnih fraz, hrane … Najin jezik, dom in jedilnik so postali mešanica vsega tega.
V Paradi ljubezni ste kritični do individualizma, med nekim nastopom ste celo rekli, da vam gredo individualisti na k****. Je N'toko raje samostojni ustvarjalec ali član kolektiva?
Težko odgovorim, tako eno kot drugo ima svoje prednosti in slabosti. Celo življenje sem delal s skupino in pri tem sem se ogromno naučil, čeprav je ta ustvarjalni proces včasih mučen in naporen. Ko delam sam, je proces veliko bolj sproščen in manj naporen, saj ne rabim iskati kompromisov. Manjka pa užitek ob skupnih dosežkih, občutek zadovoljstva, ki je možen samo v skupini. Verjetno bom vedno delal in eno in drugo.
So vaša družbenokritična besedila kritična do stanja duha specifičnega za Slovenijo ali gre v prvi vrsti za kritiko širše svetovne zgodbe?
Osredotočil sem se predvsem na Slovenijo, saj zares poznaš samo svojo domovino. Gotovo večina stvari, ki jih govorim o nas, velja tudi za druge narode, ampak nočem govoriti o drugih. Tudi ne maram, kadar drugi ljudje s površinskim znanjem kritizirajo moje okolje … V takih primerih se vedno postavim na nasprotno stran in začnem zagovarjati stvari, ki jih sicer kritiziram. Bolj kot za kritiko pa se mi gre za opazovanje družbe. Kritike je preveč, malo pa je poglobljenega razumevanja sodobnih pojavov.
Obstaja kakšen družbeni pojav, ki v tem trenutku še posebej pritegne vašo pozornost?
Kar precej jih je pravzaprav … Trenutno poskušam razumeti našo množično obsesijo z Apple proizvodi. V tem odnosu se kažejo velike spremembe v družbi.
