Njena dela, akcije in razstavne postavitve pogosto napajata humor in ironija, s katerima razgali družbene paradokse. Osrednja tema mnogih njenih del je obravnavanje statusa profesionalne umetnice v odnosu do trga dela, ki umetniške dejavnosti ne obravnava kot enakovredno delo, vredno poštenega plačila. Ukvarja se s tako imenovanimi preživetvenimi taktikami, ki ne govorijo zgolj o nesorazmerju med pogosto neplačanim ustvarjalnim delom in delom za denar, temveč tudi na splošno o problematiki prekarnega, socialno nezaščitenega dela. Leta 2005 je tako zaključila fotografsko specializacijo na leipziški visoki šoli za grafiko in knjižno oblikovanje, še istega leta pa je zasnovala performativno videoakcijo Vedno nasmeh, ki ga je Zavod SCCA - Ljubljana vključil tudi v Artservisovo Zbirko. V tem videu se je pojavila kot prodajalka spominkov na Oktoberfestu; s krutim humorjem in kičasto estetiko je uprizorila globine izkoriščevalskih delovnih pogojev, ki so od prodajalk zahtevali "nepretrgano delo 16 dni od 8 do 12 ur na dan, kazen 90 evrov za vsak dan odsotnosti, plačilo od prodaje in nasmešek".

Video je razstavila na samostojni razstavi Hey, Let's All Make Art leta 2006 v Galeriji P74, za katero je izdelala tudi avtorsko umetniško knjigo, ki prav tako tematizira delo. Knjigo z naslovom Manual 1 je izdala v nakladi 200 izvodov in jo opremila s črno-belimi fotografijami, na katerih spet igra osrednjo vlogo. Svoje telo aranžira v različnih pozah, v katerih se igra z besedo "delo" v siromašni odrski sceni (stol, miza, zvezek in pisalo). Na podlagi raziskovanja delovnih razmer jo je kurator Jurij Krpan vključil tudi na trienale slovenske sodobne umetnosti U3 leta 2006 v Moderni galeriji. Tam je začela večletno raziskovalno-razstavno akcijo Sur*viver, ki je trajala do leta 2008 in je tematizirala pogoje dela in preživetja umetnikov v različnih okoljih.

Ob ekonomski krizi, ki so jo med drugim povzročile špekulacije na delniškem trgu, se danes zdi še posebej aktualno njeno delo iz leta 2006, ko sta skupaj s Katjo Kobolt v Galeriji Škuc odprli poslovalnico namišljene investicijske družbe Warmarkt Incorporated, ki je po vzoru konkurenčnih podjetij upravljala različne investicije v vojno industrijo in druge povezane panoge. Slavnostno odprtje ljubljanske podružnice sta avtorici zasnovali strogo resno, z izjemnimi igralci, šampanjcem in smokingi. Delo Warmarkt Incorporated je bila kritika stanja duha po 11. septembru, ko je nenadoma postala vsaka vojna v imenu globalne vojne proti terorizmu legitimna. Višek umetničinega humorja pa se je izrazil v duhoviti seriji Antistresne taktike. Hudomušno se je poigrala z idejo sproščanja od birokratskih poslov, ki jih mora opravljati sleherni umetnik, če si želi zagotoviti preživetje in finance za produkcijo umetniških del. Sprostitvene tehnike, kot so Stoj na glavi ravno kot drevo, so spominjale na gibalne vaje s pridihom burleske in parodije.

Po zelo vztrajnem delovanju na področju dela je avtorica razstavo fotografskih instalacij Resnica je kristalno jasna v Galeriji Photon leta 2007 namenila psihološki temi o meji med zasebnim in javnim, ko je za zavese skrila fotografije zaves v zasebnih stanovanjih. Sorodne smernice intimnega doživljanja vsakdanjih predmetov je predstavila tudi na letošnji majski razstavi Trenutki možnosti v Galeriji Alkatraz, na kateri je med drugim razstavila objekte in fotografije obtolčenega porcelana, ki je še vedno v uporabi. Obe omenjeni razstavi sta na videz govorili o zasebni izkušnji, a sta predstavili tudi globoko zakoreninjene družbene paradigme. V prvi je šlo za odnos do nadzornih sistemov, v slednji pa za zelo subtilno metaforo potrošniških tendenc, ki jih ozaveščen posameznik lahko spremeni, ustavi ali prepreči.