Njene slike izpred dveh let, ki jih je med drugim razstavila v Galeriji Herman Pečarič v Piranu, so bile še vezane na njeno študijsko delo, ki ji je prineslo predvsem specifičen odnos do materialov, ki jih v zadnjem času aktivno razvija v smeri prostorskih instalacij. Že za slike je uporabljala značilno mračnjaško tematiko, na primer v slikarski seriji Mrtvaški prti, v kateri se poleg "revnih" materialov občasno pojavi tudi figuralika, prenesena iz fotografij. Umetnica je najdene fotografije in besede postopno začela umeščati v esemblaže velikih formatov, ki jih je sestavljala v večdelne prostorske instalacije s slikami, esemblaži in tekstom, pri katerih noben objekt ne more biti obravnavan samostojno. Pri teh je uporabila "revne" materiale, ki so bili najbolj aktualni v italijanskem umetniškem gibanju arte povera v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v lokalnem okolju pa so odmevali v delu Grupe Junij in Staneta Jagodiča.

Poleg prevladujoče uporabe taktilnih, "revnih" in najdenih materialov je ena temeljnih značilnosti njenega dela specifičen odnos do tradicije, animizma in etnografije, ki njeno delo zoperstavi nepremišljenim tendencam v globalizaciji, ki jo malokdo reflektira razumno. Pomen kljubovanja prevladujočim umetnostnim tokovom je zaznal že kustos njene zadnje razstave Wunderkammer v škofjeloški Galeriji Ivana Groharja Boštjan Soklič, ko zapiše, da sta za globalizacijo v sodobni umetnosti značilni površinskost in uniformiranost, ki "se oddaljuje od svojega izvornega pluralističnega aspekta".

Umetnica je v svoji zadnji postavitvi predstavila izrazit interes za obravnavo lokalne psihe in raziskovanje osebne zgodovine ženskih prednic z arhetipskimi vidiki smrti in iniciacijskih obredov v katoliškem kontekstu, podobno kot islandska umetnica Gabríela Fridriksdóttir uporablja tradicijo in šamanske elemente, ki so jih nekateri poimenovali "nova darkerska umetnost". Z vidika sodobne umetnosti je njena govorica, ki je mestoma nasičena z religioznimi podobicami in obredi, hermetični tujek, ki moti načelno izogibanje religioznim tematikam, a umetnica se v instalacijah izogne vrednostnim sodbam, kakor bi želela portretirati čim bolj verodostojno post mortem podobo svojih prednic. Zbirala je ready-made predmete, ki so imeli za njene prednike čustven naboj; ne le, da bi predstavila fetiše nekega časa, temveč da bi se ukvarjala tudi s špekulacijo glede animističnih lastnosti predmetov, ki so jih ljudje hranili kot dragocenosti. S temi kosi ni želela niti kritizirati niti potrjevati tradicije, ampak napraviti sintezo emblematike, ki učinkuje na osebno zgodovino ženske in se dobesedno vpisuje v njeno telo. V pričevanjih, ki jih je snemala pred pripravo razstavnega projekta in se v delih pojavijo kot izvezeni teksti, je zabeležila, kako ženske sebe in svojo zgodovino za razliko od kulturnih predsodkov do žensk razumejo predvsem telesno - prek izkušenj iniciacijskih obredov, rojevanja in mrtvih otrok.

Tino Dobrajc zanima pripovedovanje zgodb, pri katerem uporablja vizualni jezik in ne linearnih narativov, temveč na psihološki ravni prikliče v prostor arhetipske mentalne slike. Z uporabo teksta, ki ga vstavi v esemblaže, ne izreka jasnih pripovedi in njene slike niso ilustracije zgodb. Eden od temeljnih razlogov za prehod iz slike v instalacijo je bila njena težnja po ohranitvi vizualnega jezika, ki je doživetven in hodi po robu izrekljivega. Tekst razume enako kot prilastitev najdenih dokumentov, predmetov ali fotografij.