"Avtorica, ki jo je k pisanju pritegnila želja pustiti sled, da je nekoč na tem svetu drobnih čudežev Helena bíla bolj za življenje, nam ob vsakodnevnih – navidezno nepomembnih – dogodkih ponuja možnost čudenja nad okretnostjo slovenskega jezika, ki v nekaterih delih Pletiljine pesmi prehaja v ritmizirano prozo. Literarnovrstno nedoločljivo delo s poudarjeno lirsko noto ob motiviki pletenja čudežnega šala nakazuje privid nove, a neznatne Šeherezade, ki se sprašuje o smislu življenja in ga najde v ljubezni." To so o drugi knjigi Helene Cestnik zapisali v založbi Sanje.

Helena, "neopazna ženska okoli štiridesetih", ki se je soočila z usodnimi boleznimi in s človeško pritlehnostjo, kot je zapisano na ovitku Klepeta s teboj, nam je na predstavitvi svoje druge knjige v tihem in mirnem kotičku zasanjane knjigarne razložila, kaj čuti do svoje največje ljubezni, pisanja.

Zakaj pišete?

Sem upokojena in imam časa 24 ur na dan. Treba ga je zapolniti, osmišljena mora biti vsaka minuta, sicer se hitro pojavijo malodušne in temne misli. Tako da zelo veliko berem in pišem. Pišem vedno, ko sem utrujena, saj tako utrujenost najlaže preženem.

Kdaj pa vas je prevzela ljubezen do pisanja?

To se je začelo že davno. Že kot prvošolka sem občutila veliko željo, da bi v življenju tudi pisateljevala. Sedaj jo uresničujem.

Kaj vam pomeni pisanje?

Pisanje je zame način življenja. Knjige nisem pisala z namenom, da bi jo prebrali tudi drugi, temveč predvsem zase in za svoje otroke. Ko sem dala nekatere odlomke prebrati svojim prijateljem, pa so bili mnogi mnenja, da bi knjigo lahko tudi izdala. Pojavila pa se je težava, ker se mora avtor, ki izda kakšno knjigo, ob tem tudi javno izpostaviti, tega pa sama nisem nikoli želela. Vedno sem bila raje nekje v ozadju, skrita. Zato tudi pišem pod psevdonimom, a kljub temu te okolica prej ali slej prepozna. Nekaj ljudi, ki me poznajo, je že ugotovilo, da sem to verjetno jaz, a mene nikoli nihče tega ne vpraša; ponavadi vprašajo moje starše ali otroke.

Ko sem se odločila za izdajo knjige, sem si naivno predstavljala, da se mi ne bo treba izpostavljati, a se je izkazalo drugače. Že zaradi obveznosti, ki jih imam do založnika. Meni pa bi bilo ljubše, da bi bila nekje daleč in samo pisala ter živela v svetu, ki mi je tako pri srcu.

Pravite, da pišete zase. Koliko pa vam pomeni, da so knjigo sprejeli tudi bralci?

Vse prepuščam življenjskemu toku. Če so knjige vredne svojih bralcev, jih bodo brali. Če niso, jih ne bodo. To je vse.

Temelji zgodba, o kateri pišete, na vašem življenju ali je izmišljena?

Vsaka knjiga mora biti vsaj malo resnična, da je verjetna. Če so dogodki preveč stvarni, pa je to že biografija. Moja zgodba je mešanica obojega.