V delih, ki jih spremljajo majhni humorni in ilustrativni fragmenti, igrivo prikazuje ljubke absurde, ki jo strašno zabavajo, drugi opazovalci pa jih pogosto celo zgrešijo. Na primer pri krpankah, ki jih umetnica trenutno razstavlja na razstavi 9+9 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), so za branje tega dela najbolj pomembni ravno majhni detajli.

Njena dela večinoma izhajajo iz dnevniških zapiskov in asociacij, kot nekakšne zasebne avtorske ilustracije vsakdanjih bežnih misli. Čeprav si pogosto zastavlja življenjska vprašanja, je zadržana do pretiranega osebnega izpovedovanja, saj išče tisto mejo med zasebnostjo in javnim, s katero se lahko poistoveti slehernik. Na akademiji, kjer je pred nedavnim diplomirala, je na začetku slikala velikopotezna platna, ker je to od nje zahteval učni proces, a ko je bila na študijski izmenjavi v Dublinu, kjer je imela štiri dni na teden časa za delo v ateljeju, je odkrila, da se likovnemu delu lahko približa na mnogo bolj oseben način. Takrat je začela uporabljati tudi tekst kot ključni element likovne pripovedi, čemur sledi še danes. Pri tem je imela na njeno delo velik vpliv britanska umetnica Tracey Emin, vendar ne toliko po vsebinski plati, saj Emin za doseganje učinka pogosto izrablja vulgarizme in šok, temveč bolj po formalni plati - zaradi uporabe tekstilij, nenadnih risbic in domiselnih tekstov.

Petančič se je preizkusila v mnogih slikarskih tehnikah in v videu, blizu ji je mala grafika, predvsem linorez, ki ji je najbolj dostopen, pa tudi jedkanica, kadar ima za to produkcijske pogoje. Najbliže pa ji je slikanje s šivalnim strojem, izdelava tapiserij in krpank, kamor prenaša vnaprej pripravljene skice, včasih pa riše tudi neposredno s sukancem. Njeno delo lahko umestimo v vrsto umetnikov in umetnic, ki so obrtniške ročne spretnosti in obdelovanje tekstilij prenesli v polje sodobne likovne umetnosti, kot so Elena Fajt, Petra Varl, Urh Sobočan ali Jirí Cernický. Slikanje s sukancem jo zanima tudi zaradi učinka, ki ga ima tovrstno ročno delo na ilustracijo. Tudi če slika nasilne ali druge zahtevne tematike, jim s sukancem vzame agresivnost; tako s samim materialom izrazi kontrast med pripovedjo in njenim učinkom.

Med pomembnimi inspiracijami za njeno delo sta narava in šport, čeprav to ni povsem očitno na prvi pogled, ker ne upodablja pokrajin ali česa podobnega. Povezava z naravo je za umetnico pomembna, ker se ji zdi, da v informacijski dobi živimo v zelo uniformnem času, kjer vsi razmišljajo isto, kot nekakšni roboti. V naravi išče distanco do avtomatizma današnje družbe, a ne čisto brez kritike tovrstnega pobega. Vrnitev k naravi namreč ni možna. Na razstavi v MGLC je v delu Will happiness find me? / Ali me bo sreča našla? poleg tapiserij, s katerimi je interpretirala besedila v knjigi znanega umetniškega tandema Fischli/Weiss, na nasprotni steni razstavila tapeto idiličnega prizora peščene plaže s palmo, s čimer je postavila kontrast med težkimi življenjskimi vprašanji in iluzijo sanjskega kraja. Četudi bi pobegnili v sanjski svet in živeli ljubko idilično življenje, bi nas vedno spremljale zahtevne misli.