Z mešanim medijem zvočnega in vizualnega performansa se obsežno ukvarja tudi umetnik Marko Batista. V svojih delih obravnava sodobno digitalno stvarnost, uporablja visokotehnološke naprave, ki jih sestavlja lastnoročno, zbira spletne avdiovizualne podatke, ki jih plasti in sestavlja v zvočne ambiente in hibridne novomedijske prostore. Še posebno v performansu Paralelne digitalne strukture govori o družbeni in politični recepciji medijskih podob, ne da bi se neposredno dotaknil te tematike, saj zvok in slika govorita sama zase na nivoju fenomenologije medijske realnosti. V večmedijskih avdiovizualnih instalacijah posreduje ideje na nivoju mehanskih, elektronskih in digitalnih naprav, ki s pomočjo odprtokodnih računalniških programov generirajo nepredvidene situacije, motnje v prenosu slike in abstrakten zvok, ki visi na robu pomenov.

Performanse Marka Batiste zaznamujejo repetitivne zvočne strukture, ki postopoma mutirajo. Z uporabo nizkofrekvenčnih tonov in subsoničnih zvočnikov se igra tudi s haptičnimi značilnostmi zvoka. Vizualni elementi so pri njem vedno posledica zvoka, ki v živo določa spremembe na videosliki ter na neonskih in barvnih svetilih LED. Za umetnika je tipična barvna medijska estetika, ki zaobjame ves senzorični prostor, ne da bi vanj vnašal pretirani kaos. Postavitve so jasno strukturirane, logične in sistemske.

Ena od vodilnih tem avtorjevega raziskovanja je motnja, ki nastane v kreativnem procesu kot posledica prenosa digitalnih podatkov. Motnja še ne pomeni tudi napake - avtor jo razume podobno kot genetsko mutacijo, ki ni deviacija, pač pa je nujna za razvoj vrste. Že v videodelu s pomenljivim naslovom Error 404 se je ukvarjal z živim prenosom avdiovizualnih podatkov v sodobnih množičnih digitalnih komunikacijskih sistemih. Motnje v digitalni sliki ali popačeni formati na širokokotnih televizorjih niso spremenili le našega estetskega okusa, ampak tudi način, na katerega vidimo svet. V videodelu je Batista namenoma zbiral in proizvajal podatkovne motnje, ki so na poetičen način tematizirale napake in neuspeh tehnologije. Vendar pri njem ne gre le za kritiko neuspeha informacijskih tehnologij, temveč za dopuščanje napak in za zagovarjanje fluidnih nediktatornih struktur. V tem smislu je njegovo delo tudi politično.

Avtor pogosto sodeluje z drugimi avtorji in avtoricami. Že leta 1998 sta z Mihom Horvatom iz tandema son:DA ustanovila skupino za avdiovizualne eksperimente Klon:Art:Resistance. Med študijem v Londonu pa je sestavil zbirko videodel z naslovom Video Cuts, ki so jih prispevali avtorji iz zelo različnih okolij. Na podlagi tega dela je nastal tudi video Stroj za spomin, v katerem je obravnaval vlogo spomina v sodobni družbi, ki se zanaša na shranjevanje kulturnega spomina v digitalne naprave. V zadnjem času se Batista v glavnem ukvarja s konstrukcijo instalacij za eksperimentalne prostorske avdiovizualne instalacije in performanse. Iz serije projektov s skupnim naslovom Premeščeni objekti in hibridne strukture je septembra letos razvil performance H220. Z razporeditvijo desetih zvočnikov po prostoru je poleg razmeroma minimalističnega črno-belega generiranega videa in svetlobnih efektov na glasbeni plošči sestavil tudi specifičen prostorski, dizorientacijski učinek, ker je za vsakega od zvočnikov predvidel povsem drugačno zvočno zasnovo.