Videasta, animatorja in slikarja Dominika Mahniča zanima predvsem, kako bi pri svojih delih breme interpretacije preložil na gledalca ali pa na samo tehnologijo, da bi "medij nosil sporočilo", kakor je to imenoval teoretik Marshall McLuhan, za njim pa Lev Manovich in številni drugi. Mahničeva dela pogosto zahtevajo vsaj minimalno akcijo gledalcev, saj brez njihovega posega delo ne deluje. Svojo dejavnost avtor razume kot neprestano raziskovanje, o čemer govori tudi enourni ulični performans, na podlagi katerega je nastalo videodelo z naslovom Art Slaves (Sužnji umetnosti), v katerem po ulici nosi podokvir za slikarsko platno. S to akcijo je želel izraziti, da je umetniška dejavnost nekaj, kar ga stalno spremlja, in ne neke vrste identiteta. Ne more biti umetnik, temveč lahko le dela in raziskuje umetnost. Marca letos je Mahnič v Bežigrajski galeriji 1 razstavil tudi serijo slik z naslovom Tihožitja, a verjetno bo to eden redkih avtorjevih izletov v tradicionalne medije, ki ga sicer navdušujejo, a je njihova realizacija zelo dolgotrajna.

Sorazmerno pomemben del njegove dejavnosti se veže na urbane intervencije in se prepleta z generiranjem digitalnega video ozadja na glasbeno podlago (VJ). Med drugim je izvedel urbano akcijo tudi lani na Bienalu mladih v Skopju. Na prvi pogled se zdi Mahničevo delo formalistično, k čemur najverjetneje prispeva njegova navezava na slikarstvo, a ob podrobnem pogledu vidimo, da ne gre le za fascinacijo nad novimi mediji. V zadnjih dveh letih je skonstruiral tri novomedijske projekte: Digitalni sprej in Podobe besede, tretje delo pa je še v nastajanju. Ideja za Digitalni sprej je del učnega procesa. Projekt ni zgolj umetniška aplikacija, ampak bi ga lahko uporabili tudi v praktične namene. Služi kot digitalni sistem za risanje na večje ploskve, pri čemer uporabnik drži v rokah posebno razpršilo, ki ob pritisku na kapico oddaja infrardečo svetlobo, ta pa signalizira pozicijo spreja na projekciji.

Medtem ko številni informatiki vzpostavljajo kar najnatančnejša orodja za prepoznavanje slik (object character recognition), je Mahnič na skupinski razstavi z naslovom Digitalne premestitve, ki bo na ogled do petka v Galeriji Škuc, s projektom Podobe besede zabeležil trenutno stanje v spletnih brskalnikih, ki je daleč od idealnega ali enoznačnega pomena slikovnega materiala. Program, ki ga je sestavil Klemen Nagode, zajema slike v enem od najpopularnejših spletnih brskalnikov. Zajem sprožijo obiskovalci, ki vpišejo poljubno besedo, trikanalna videoprojekcija pa po kratkem premoru predvaja zajem slik, ki ga tvorijo množice, ko na svetovno spletno smetišče odlagajo vizualni material. Brskalnik prepoznava ta material glede na imena, ki so jim jih določili posamezniki, a za različne ljudi iste besede predstavljajo zelo različne podobe. Delo kaže tipičen avtorjev postopek: izhaja iz tehnologije, iz digitalnega jezika, zelo prikrito pa v množici vizualnih podob govori o kompleksnih družbenih pojavih.

Tretje delo, ki je še v nastajanju, bo radikalizacija avtorjeve prakse. Z računalniškim programom bo zasnoval "vse možne slike tega sveta". Njegova temeljna slikovna ploskev bo monitor, ki šteje 800 x 600 digitalnih točk. Za vsako točko bo sistemsko določil spremembo vseh možnih zaslonskih barv, ki jih bo program generiral skoraj infinitezimalno.