Mladi umetniki zdaj zavestno ali pa tudi popolnoma avtomatično sledijo tistim tendencam v umetnosti, ki formalnemu vizualnemu izražanju vračajo določeno mero kredibilnosti, ne da bi zanikali potrebo po vpetosti umetnosti v aktualna družbena razmišljanja. Teoretska in aktualnopolitična razmišljanja vpletajo v svoje projekte na manj manifestativen način kot v preteklosti, a to ne pomeni, da se vračajo v neki modernistični formalizem. Govorimo o ponovni emancipaciji vizualnega jezika, ki ne zanika neizogibne prepletenosti z družbenimi tokovi. O teh vprašanjih sta ob zadnji samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz razmišljali tudi Mirjana Batinić in Robertina Šebjanič, ki sta pripravili ambientalno videopostavitev Lom beline: na prvi pogled je ta dvokanalni video pripovedoval neko intimno zgodbo, a je vzbujal tudi teoretske razmisleke o konstrukciji identitete in intimnosti, ne da bi avtorici o njih govorili dobesedno.
Pri pregledu dela Robertine Šebjanič nemudoma opazimo, da večino svojih del gradi v kolektivnem delu oziroma z umetniškimi kolaboracijami. Prvo tovrstno sodelovanje sta v videodelu Niro realizirali skupaj z Niko Autor. Po eni strani je kolaboracija zanjo popolnoma logična odločitev, saj deluje v različnih medijih, ki zahtevajo sodelovanje s programerji ali drugimi strokovnimi sodelavci. Po drugi strani je njeno kolaborativno delo pogojeno tudi z osrednjim tematskim vprašanjem, ki ga vpleta v vsa svoja dela: s projekti tematizira funkcijo dialoga, ki je osnovni gradnik družbenih interakcij. Z različnimi postopki analognega in digitalnega snemanja ter z videomanipulacijo in animacijo poskuša personificirati, počlovečiti digitalno tehnologijo in digitalne podobe.
Pri tem Robertina Šebjanič posega po zelo minimalnih estetskih pripomočkih. Ambientalne postavitve pogosto gradi s ponavljanjem istega elementa; v delih se vse bolj ukvarja s konstrukcijo imaginarnih svetov in z gledalčevo čutno zaznavo. Te usmeritve so bile še posebej vidne na njeni samostojni razstavi projekta Bubble v Galeriji Alkatraz leta 2008. Po prostoru je razporedila 17 televizijskih ekranov, ki so predvajali variacije črno-belega videografa, ki je prikazoval mehko tkivo neznanega bitja v ponavljajočem se videopredvajanju. Pet televizorjev je bilo povezanih tudi preko lokalnega televizijskega oddajnika, ki je usmerjal način predvajanja, kjer je spet prišla do izraza tematika komunikacije in sobivanja. Podobno metodo je uporabila tudi pri samostojni razstavi, ki jo je imela leta 2008 s švedsko umetnico Mari Lagerquist v Galeriji Hermana Pečariča v Piranu. V galeriji je Robertina Šebjanič postavila ambientalno videopostavitev projekcij Signal 01, Signal 02, Signal 03, kjer so bile spet predstavljene repeticije posnetka morskega horizonta. V istem času sta z Mari Lagerquist posneli tudi video Povezani s signali, na podlagi katerega sta naredili tudi umetniško knjigo. Video prikazuje avtorici ob pogovoru o njunem delu v kavarni, prek zaslona pa se izpisuje besedilo z neosebno komunikacijo avtoric po elektronski pošti.
