V svojem delu zato teži k vzpostavitvi neposrednega stika z okoljem, občinstvom in naključnimi mimoidočimi, kljub temu pa uporablja različne medije za beleženje svojih pogosto minimalnih ali intimnih dejanj. Osebna opažanja pogosto posreduje občinstvu v obliki fotokolaža, videa, instalacije, zvoka, raznih zapiskov in unikatnih umetniških knjig. A venomer se naveže na pot, na doživljanje premikanja "iz točke A v točko B", na pripovedovanje življenjskih zgodb in na minevanje časa.

Ko se je leta 2002 odzvala na povabilo nove knjižnice v Šentilju, da bi ob odprtju prispevala svoje delo, se je z vlakom podala proti mestecu in v ročno narejeno knjigo beležila drobne dogodke, ki so se pripetili na poti, ob prihodu v knjižnico pa jim je podarila to unikatno knjigo. Podoben postopek je ponovila na likovni koloniji v Novi Gorici leta 2003, ko je pripetljaje na vlaku beležila s tako imenovanimi fotografskimi skicami s cenenim Loma fotoaparatom in ustvarila nekakšen čustveni portret popolnoma vsakdanjega potovanja.

Pomembna platforma za realizacijo njenega dela je samoorganizacijska iniciativa oziroma festival umetniške scene v Celju Vstop prost, ki poteka od leta 1999. Ta festival je javna platforma, ki se pogosto dogaja na ulici, kjer se predstavijo celjska umetniška četrt in umetniki, ki delujejo v lokalnem okolju, povabijo pa tudi druge umetnike iz Slovenije in tujine. Za Andrejo Džakušič je pri tem najbolj dragoceno razširjeno občinstvo, ki se razlikuje od ustaljenih obiskovalcev galerij. Tu vidi priložnost, da performans zaživi svoje življenje, ki se ne ozira le na parametre performans umetnosti, ki se je vzpostavila v umetniških krogih.

S pridom uporablja metode mimikrije, prikrivanja, s čimer ne želi zavajati občinstva, pač pa izzvati njihove iskrene reakcije. Tako je neko leto mimoidočim na trgu umivala noge, kar je izjemno močno ritualno dejanje, ki pa mu ni vnaprej določila poteka. Ko je bila vodilna tema festivala Prepoved, se je oblekla kot nadvse spodobna pisarniška ženska in na javnih mestih urinirala. Mimoidočim je bilo večinoma nerodno, nekateri pa so v tem prepoznali izjavo, da je uriniranje v javnosti sprejemljivo za moške, ne pa tudi za ženske. Umetnica se za medij performansa ni odločila izključno zaradi nekega teoretskega razmisleka ali družbeno politične izjave, čeprav lahko prepoznamo v njenih akcijah tudi to dimenzijo.

V svojem delu pogosto oblikuje tudi alternativne zemljevide prostora. V Belfastu je leta 2004 s pedometrom in fotoaparatom v štirih dneh premerila mesto po dolžini in širini. Pred tem pa se je na primer v Celju sprehodila z vrečo peska, ki je za seboj puščala sled od galerije po opravkih in nazaj do galerije. Sled je v naslednjih dneh razpihal veter ali pa so jo zabrisali pešci. S tem se je že mnogo prej, kot se je začela ukvarjati s tematiziranjem smrti, na neki način ukvarjala z minljivostjo učinkov našega dela in življenja.

Trenutno na razstavi Prepovedana smrt v Likovnem salonu razstavlja dokumentacijo dva videa in instalacijo z naslovom Razvijanje sočutja. Projekt, ki ga je oblikovala dve leti od smrti svojega očeta, je zaključila z razstavo v mariborski galeriji Media Nox. Za izvedbo performansov je uporabljala vsakdanje preproste materiale, ki so tudi sicer značilni za njena dela. Zadnje v seriji obrednih dejanj je bilo vezenje besed "žalost", "strah" in "bolečina" na belo blago za blazine v Špitalski kapeli v Celju in njihov sežig. Ob tem dejanju je pela ljudske žalostinke. S tem je želela dati prostor žalovanju, saj je smrt danes tabuizirana. V sodobni ideologiji, ki zagovarja le mladost, lepoto, zdravje in uspešnost, smrt pač nima pravega mesta, zaradi česar ljudje tudi niso sposobni soočanja s tem neizogibnim dejstvom.