V komunikaciji z ljudmi, ki jim politični nesmisli uničujejo življenje, in prek lastnih intimnih doživetij umetnica zbira likovne materiale, ki jih razstavlja kot prostorske postavitve. Nemih žrtev političnega zatiranja ne najde nekje daleč v neki neznani vojni, temveč vedno na domačem pragu. Razkriva hinavščino Evrope, ki svojo moralno "neoporečnost" zagovarja z vrednotami svobode in enakopravnosti. Avtoričin znani slogan, ki ga je v sodelovanju z Nikolaiem Jeffsom in Andrejem Pavlišičem ponudila ob projektu Asad is going home (2007), je: "Nihče ni ilegalen?" Z ilegalizacijo Evropa namreč odvzame preštevilnim ljudem znotraj svojih meja njihovo dostojanstvo, individualnost in človekove pravice.
Nika Autor sicer izhaja iz slikarstva, ukvarja pa se s fotografijo, videom, prostorskimi postavitvami, filmom, grafiko, performansom in besedilom. A umetnice ne zanima medij kot tak, temveč njegova družbena funkcija. Preveč jo vznemirja stvarnost, da bi se lahko brezbrižno potopila v formalne likovne študije. Pred izbiro medija razmisli o vsebinskih in čustvenih učinkih, ki jih bodo imeli posamezni mediji drug na drugega. V njenih delih je na primer izrazita uporaba besedila, ki ga obravnava kot enakovreden likovni element, kar je razvidno tudi iz dela "Kako te določata geografska širina in dolžina?" (2009).
Z likovno obdelanimi dokumenti vedno daje na svetlo snov, ki je kruta pripoved o družbenem položaju, pred katerim si vsi nevedni zatiskamo oči. V delu Stranski produkti (2009) tako govori o tabuju psihične bolezni, o pojavu tesnobe in psihične ujetosti vedno večjega števila posameznikov, ki se soočajo z nestalnimi delovnimi in življenjskimi razmerami. Situacijo absurda je ustvarila z inštalacijo, ki vsebuje fotografije njenih žalostnih oči, izjave posameznikov, ki so v tem psihičnem stanju, in nesmiselne zdravniške recepte, ki v ničemer ne prepoznajo dejanskega vzroka bolezni, pač pa, prav nasprotno, s farmacevtskimi sredstvi potrjujejo vzrok bolezni - kapitalizem.
Tako kot številni umetniki danes se tudi Autorjeva povezuje z drugimi umetniki v kolaboracijah. Trenutno s plesalko Tino Valentan in Mihom Ciglarjem razvija projekt Fiktivne situacije, v katerem smešijo čistunsko logiko razpisov za evropsko sofinanciranje, ki podpira namišljeno interkulturalnost, v preteklosti pa je sodelovala z večmedijsko umetnico Robertino Šebjanič. Pazljivo spremlja tudi dela drugih avtorjev, posebno tistih, ki se ukvarjajo z aktivistično in politično umetnostjo. Najbolj jo navdušujejo tisti najbolj inteligentni in zelo redki projekti, ki so sposobni prekoračiti meje umetniškega sveta in doseči dejanski politični učinek na ravni spremembe pravnih zakonov.
Nika Autor se zaveda, da je pri govoru o velikih temah, kot so posledice kapitala in neenakosti, na zelo tanki meji med opozarjanjem na pereče tematike in samoafirmacijo, kar je pogost očitek aktivističnim umetnikom. Avtorica dodaja, da se je temu mogoče do neke mere izogniti, če umetnik nikoli ne izgubi kritične distance do lastnega dela, saj s tem zavedanjem laže ohranja senzibilnost do soljudi.
