Nika Zupančič (1978) je ateljejska slikarka, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Njen pristanek v realnost iz nedrij akademije je nekoliko ublažilo mentorsko delo Bojana Gorenca, ki je v študentih spodbujal potrebo po odkrivanju lastnega izraza že v času študija. Pri njem je aprila 2008 opravila tudi magistrsko nalogo z naslovom Sekvenca v sliki in grafiki - Dinamična poetika zaporedja. V nalogi umetnica išče povezave svojega dela (zlasti) z impresionističnimi slikarji; na podlagi primerjave z njimi opredeljuje svoje ustvarjanje, ki presega zgodovinske reference. Njeno delo lahko umestimo v medijsko slikarstvo, katerega predstavniki so pri nas na primer Miha Štrukelj, Žiga Kariž ali Sašo Vrabič. Kljub temu umetnica izjemno visoko ceni "obrtniška" znanja umetnikov iz preteklosti in se zaveda potrebe po raziskovanju slikarskih tehnik, ki so tako kot v preteklosti tudi danes alkimistični eksperimenti. Šele z neutrudnimi raziskovanji tehnike lahko umetnik jasno artikulira likovni jezik.
Že v času študija je njena generacija umetnikov prepoznala tektonsko razpoko med zgodovino in sedanjostjo, saj izobraževalni programi še danes ne premoščajo teorij tradicionalne in sodobne umetnosti. V sodelovanju s Polono Tratnik, ki se danes ukvarja z biološko umetnostjo in filozofsko estetiko, Igorjem Zabelom, Marjetico Potrč in še nekaterimi drugimi je med letoma 1997 do 2001 na likovni akademiji organizirala serijo predavanj in posvetov o sodobni umetnosti. Predavanja Prostori umetnosti so izšla tudi v zbirki esejev z istoimenskim naslovom.
Po tem živahnem obdobju je Zupančič začutila potrebo po umiku od trušča organizacije javnih dogodkov, da bi lahko v predanem delu odkrila obliko in smisel svojega slikarstva. Sprva se je usmerila v iskanje likovne govorice, ki bi bila razumljiva v današnjem večplastnem svetu sodobne umetnosti. Prvi korak je bila radikalna barvna redukcija: nekaj let je ustvarjala zgolj v črno-belih odtenkih, zato da bi odkrila teksturo slike. Da bi lahko vzpostavila zadostno distanco, ki bi ji omogočila verodostojno raziskovanje slikovne površine, je poiskala zunaj sebe mehansko zrklo - fotografsko kamero, s katero je posnela motive listja: ti so bili izhodišče za njene cikle. Pri ustvarjanju je osredotočena na površino slike, s katero se ukvarja tako dolgo, dokler slika ne začne očitno migotati pred opazovalcem in z živostjo izoblikuje prisotnost motiva in s tem svojo "zgodbo", navidezno gibanje in sled časa pa vzbujata učinek medijske žive slike.
