Kako je prišlo do vašega nastopa v kratkem filmu Vučko v režiji Matevža Luzarja?

Luzar me je poklical in povprašal po sodelovanju. Rekel sem mu, naj mi pošlje scenarij in naj mi ne zameri, da vloge ne bom sprejel, če mi ne bo všeč. Ko sem scenarij prebral, mu nisem takoj odgovoril. Ugotovil sem namreč, da celoten filmček temelji na glavnem liku, ki naj bi ga igral prav jaz. Preden sem sodelovanje potrdil, sem moral biti prepričan o svoji iskrenosti, saj bi se v nasprotnem primeru film lahko vlekel. Svoje pomisleke sem izrazil tudi režiserju, ki je odgovoril, da nikakor ne bo tako, kar mi je dalo še močnejšo zavezo, da sem v sebi poiskal zadovoljive notranje vzgibe. Dobila sva se, name pa je naredil dober vtis. Luzar je prepričljiv človek. Eden tistih, ki mu pogledaš v oči in mu takoj verjameš. Imeli smo tudi veliko vaj, predvsem zaradi psa (smeh). Luzar ni človek, ki bi veliko govoril, ampak je mož dejanj, ki se zna poglobiti tudi vase. Takšni ljudje me zanimajo pri delu, v življenju pa predvsem veseljaki.

Pravite, da ste takoj, ko ste prebrali scenarij za Vučka, dojeli, da ste nosilec filma, na katerem ta stoji ali pade?

Tako je. Kljub temu, da pri prebiranju scenarija ne razumeš vsega, kar prebereš, pa praktično vselej iz malih možganov prejmeš neko informacijo, za kaj pri vsem skupaj pravzaprav gre. Pri filmu v svoji karieri nisem veliko sodeloval, ker sem bil v gledališču polno zaseden. Nekateri to zmorejo, vendar sam nikoli nisem mogel sedeti na dveh stolih. Sem tudi zagrizen vinogradnik, kar je družinska tradicija, in ko mi je v gledališču šlo slabo, sem rekel, da sem vinogradnik, ki igra, ko pa mi je šlo dobro, sem se pohvalil, da sem igralec in tudi vinogradnik.

Kdaj ste se odločili, da bo igranja v gledališču dovolj?

Saj še vedno igram. Predvsem monodramo Poredušov Janoš, ki sem jo napisal sam. Pravkar sem v dobrodelne namene odigral že njeno 300. ponovitev. Je pa res, da sem že nekaj časa formalno v pokoju. Imam še nekatere druge načrte, ki so trenutno bolj povezani s pisanjem. Danes je življenjska doba daljša in so tudi upokojenci bolj vitalni, kot so bili včasih naši dedje. Spominjam se svojega prastarega očeta, ki je bil star 46 let, pa je že sedel ob peči, češ, da je star. Sam imam dvajset let več, pa se sploh še ne počutim starega.

Kako je vaša družina v tistem času sprejela, da želite postati igralec?

Kljub temu, da nisem mogel polno angažirano nadaljevati kmečko-vinogradniške tradicije svoje družine, sem jim hvaležen, da so me, kar se tiče izbire poklica, pustili čisto pri miru. Seveda pa za vsakega igralca obstajajo vzponi in padci. Vsak padec mora dati človeku neki nov impulz. Senzibilen človek bolj začuti padec kot pa uspeh, kar se mi zdi dobro. Če začutimo padec, potem imamo tudi možnost, da ne bomo preveč začutili uspeha.

Kako ste se pripravili na vlogo osamljenega upokojenca v Vučku, ki ste ga oblikovali brez vsakršne patetike?

Bert Sotlar, znameniti slovenski igralec, je nekoč dejal, da pri filmu igrajo samo oči. Mislim, da je bila ta ugotovitev tudi zame nekakšna osnova. Seveda je tudi v gledališču potrebno biti prepričljiv, le govoriti je treba nekoliko glasneje. Osnovni občutek pa je v bistvu enak. Pri filmu greš morda nekoliko globlje vase, vendar o tem ne morem na široko razpravljati, saj pri njem nisem veliko sodeloval. Omeniti moram tudi imenitno vzdušje pri snemanju Vučka, kar je pripomoglo tudi k moji igri. To pa mora znati ustvariti režiser. Velikokrat poprej, ko sem kaj snemal, je bilo namreč prisotna neka živčnost. Če je človek dovolj močan, zmore to nekako premostiti, vendar zelo pomaga, če ni tako, da ne trošimo nepotrebne energije.

Koliko ste pri tem liku črpali iz lastne izkušnje?

Človek vedno črpa iz sebe. Pa četudi igra največjega sadista, kakršen sam sploh ni. Bistvo je, da najdeš kakšen ton, ki ga nato tako potenciraš, da lahko opravičiš vse, kar lik stori. Se pravi, v negativni vlogi iščeš nekaj pozitivnega, v pozitivni pa razne negativne silnice, ki te tudi nekako dograjujejo. Koliko sebe sem dal v vlogo? Izbral sem svoja specifična občutenja, za katera sem ocenil, da jih bom potreboval za lik. Gre za neki podzavestni tok misli, ki se pojavi že pri prebiranju scenarija. Za igralca je sicer zelo pomembno, da je občutljiv, še bolj pa, da je radoveden. Sploh ne morem reči, da sem se postavil v vlogo in kar bil lik. Nikakor. Dejstvo pa je, da sem želel biti prepričljiv. Za dobro vlogo sem imel prav vse pogoje, zadostno število vaj in nobenih drugih obveznosti, zato ni bilo nobenih izgovorov.

Ni pa se mi zdelo potrebno, da bi hodil raziskovat po domovih za ostarele ali kaj podobnega. Res je sicer, da sem, čisto naključno, v nekem domu za ostarele srečal pesnika, ki je skozi okno gledal s pogledom, ki ga ne bom nikoli pozabil. Skupaj sva presedela določen čas. Rekla si nisva nič, vendar sva si ogromno povedala. Takšne stvari so gotovo tehtne. Ali pa, ko upokojenec enkrat potegne črto in se iskreno vpraša: je to res to? Velikokrat v življenju si sicer zastavljaš podobna vprašanja, vendar nekako ne zvenijo enako kot v kasnejšem obdobju, ko dejansko lahko ugotoviš, do katere mere si bil pri svojem delu tudi uspešen.

Tennessee Williams je nekoč rekel, da ve igralec o vlogi več kot avtor sam.

Prepričan sem, da je tako. Napisal sem neko dramo, Štrki umirajo, za katero so mi povedali, da je nominirana za Grumovo nagrado. Najprej sem napisal osnutek, nato pa sem se posvetil vsakemu liku posebej in notri pustil samo tiste, ki so se uspeli razviti. Nato sem opazoval še njihov skupni učinek, se pravi, kako so funkcionirali med seboj...

Zadnjič je Jernej Šugman v nekem intervjuju potožil, da pogosto nima dovolj časa na razpolago, da bi lahko zadovoljivo razvil lik. Je to danes velik igralski problem - prezasedenost?

Čas je pomemben, vendar nikakor ne zaradi časa samega. Če je neka zadeva mišljena zgolj tako, da je dovolj že, če se naučiš scenarij, potem je to žalostno. Poznam ljudi, ki že na prvi vaji tako berejo scenarij, kot ga bodo povedali na predstavi. Mene slednje ne zanima, scenarij moram prežvečiti in podoživeti. Igralec mora priti na oder z ogromno občutenji. Eno ali dve pove, izrazi, nekaj jih pa vedno zadrži v sebi, vendar so vidna tudi navzven. Kaj to pomeni? Če se je igralec za vlogo slekel in se začel nato oblačiti počasi, potem je slednje ustrezno. Njegov lik bo močan in nobena stvar ga ne bo mogla zamajati. Njegova podstat bo do te mere močna, da ne bo mogel zanihati zunaj svojega lika.

Nekateri igralci si postavijo cilj, da že vnaprej vedo, kakšni morajo biti, in se vlogi približujejo na tak način, sam pa grem bolj počasi. Čas pa hitro teče, zato so mi bile tudi kostumske vaje pogosto odveč, oziroma na njih še nisem bil zadovoljivo pripravljen. Mislim, da je imel Šugman v mislih takšne stvari... Kar naenkrat pa je premiera (smeh).