Kadar z žličko sežemo po med v kozarec, niti ne pomislimo, koliko opravka so imele čebele, da so pridelale kilogram židkega zlata. Čebelarji ocenjujejo, da bi ena sama čebela za kilogram medu morala preleteti toliko, kot bi sedemkrat obkrožila naš planet. Zemljo na srečo kljub škodi, ki smo jo povzročili naravi, še vedno obletava toliko čebel, da takšne samotne gverilske nabiralne akcije niso potrebne. Ne glede na vse to pa je med samo postranski izdelek marljivih živalic, katerih glavna naloga je opraševati cvetove rastlin, od katerih je odvisno življenje na planetu.
Kakovosten med se prelaga
Ko se namenimo kupiti med, nas na policah pričaka pestra izbira čebelarskih izdelkov vseh vrst in cenovnih razredov, a določiti, kateri med njimi je kakovosten, ni lahko. Po besedah strokovnjakov je to pri zaprtem kozarcu težko oceniti. Jana Pušnik Pokrivač, lastnica in vodja Čebelarskega centra Maribor, meni: »Med ne sme biti preveč tekoč, to bi bil prvi znak, da ne gre za najvišjo kakovost.« Poleg tega je pomembno, kako se med obnaša pri točenju, a to lahko ugotovimo šele, ko kozarec odpremo. Pušnik-Pokrivačeva pojasnjuje, da se curek medu pri pretakanju ne sme gladko vlivati, ampak se mora prelagati, gubati sem ter tja.
Poleg tega mora med po določenem času kristalizirati v strd. Po besedah Pušnik-Pokrivačeve kupci tega pogosto ne vedo in so celo prepričani o nasprotnem: »Strdi nekateri niti ne marajo, prodamo je le morda okoli pet odstotkov.« Ravno omenjena dejstva naj bi zagotavljala kakovost, njen najzanesljivejši zunanji znak pa je slovenska nalepka o zaščitenem geografskem poreklu. Standardi po sistemu HACCP so namreč zelo strogi, poleg tega je na vsakem kozarcu označeno, kje in kdo je ta med pridelal.
Hojev cenjen, lipov zvišuje tlak
V Čebelarskem centru Maribor po besedah Pušnik-Pokrivačeve prodajo največ gozdnega medu – mešanega, smrekovega in še zlasti kostanjevega, med kupci pa je najbolj cenjen hojev, ker ga ni vsako leto. Zanimiv je podatek o lipovem medu, ki naj bi po ocenah strokovnjakov zviševal krvni tlak ter povzročal potenje in je zato pri večini kupcev manj priljubljen. Lipov med je sicer odličen v boju s prehladnimi obolenji, a v ta namen se dobro odrežejo tudi druge vrste.
Sezona medu je precej odvisna od vremena in posledičnega obnašanja čebel. »Za zdaj težko ocenimo, ampak čebele so zaradi visokih temperatur že začele razmnoževanje, zato zadnja ohladitev ni ugodna. Čebele se ob mrazu stisnejo skupaj, zalega, ki so jo prej ogrevale, pa se prehladi. Vse skupaj vpliva na manjšo populacijo čebel in manj pridelka,« pojasnjuje Jože Bauman, predsednik Čebelarske zveze društev Maribor.
Tudi on trdi, da je nalepka z geografsko označbo zanesljivo jamstvo kakovosti, »saj je ta med izmerjen in ocenjen, za vsem skupaj pa stojita čebelarska zveza in služba preglednikov«. Kakovosten med ima svojo ceno in veliki kozarec z 900 do 950 grami slovenskega medu z zaščiteno geografsko označbo stane od sedem evrov naprej, odvisno seveda od vrste. Če drži trditev, da mora čebela zanj sedemkrat obkrožiti Zemljo, moramo priznati, da to nikakor ni veliko. V večjih trgovskih verigah se lahko pojavi cenejši med iz uvoza, a Bauman opozarja, da gre po vsej verjetnosti za izdelek, pridobljen iz umetne krme za čebele, pri čemer med namesto iz naravnega cvetnega nektarja nastane iz cenene sladkorne raztopine. Takšna pridelava je cenejša in izdatnejša, kakovost medu pa še zdaleč ni primerljiva.
Strdi raje ne segrevajmo
Med je načeloma nepokvarljiv, a če želimo to zagotoviti, mora vsebovati manj kot 20 odstotkov vode. Slovenski predpis je strožji in dovoljuje največ 18,5 odstotka vode, medtem ko je drugod dovoljenih tudi do 22 odstotkov. Odstotek je odvisen od tega, kako dobro čebele med posušijo, preden ga v satju zaprejo z voskom, to pa seveda zahteva svoj čas. Kakovosten med se lahko strdi že mesec po točenju, najpozneje pa po enem letu, zato ga vestni pridelovalci vsega natočijo v kozarce takoj, ko dozori in se prečisti.
»Nekoč so med prodajali kot strd, ki je niso več segrevali, da bi se razkristalizirala v med. Pri vsakem segrevanju medu namreč zmanjšamo njegove zdravilne lastnosti, in to tudi v primeru, če ga segrevamo le do predpisanih 40 stopinj Celzija,« razlaga Bauman. To je namreč temperatura, ki pri človeku pomeni vročino, pri njej pa oslabijo določene esencialne beljakovine in aminokisline z zdravilnimi učinki. Kristaliziran med je trajen in se mu kakovost s časom ne slabša, utekočini se – in s tem sprosti zdravilne učinkovine – šele v naših ustih.
Veliko žlico na dan
Večkrat je slišati dilemo, ali lahko med uživajo tudi diabetiki. »Znanstveno je potrjeno, da ga v normalnih količinah lahko uživajo, ampak stroka priporoča akacijev ali kostanjev med. Normalna količina za redno dnevno uživanje za odraslega človeka je do ene jušne žlice na dan, za otroke seveda ustrezno manj,« pojasnjuje Bauman in dodaja, da je bojazen, da bi človek zbolel za sladkorno boleznijo zaradi uživanja medu, povsem odveč: »Med v organizmu sproži neki mehanizem regulacije, stopnja sladkorja se neposredno po zaužitju sicer nekoliko dvigne, a hitro pade na normalno raven že brez posredovanja inzulina.« Med vsebuje v veliki večini enostavne sladkorje, monosaharide, zato gre glukoza iz medu naravnost v jetra in je organizmu ni treba presnavljati.
Med je zelo hranljiv, en kilogram medu lahko po tej plati primerjamo s tremi kilogrami govedine, 50 jajci, petimi litri mleka, tremi kilogrami rib, kilogramom šunke, šestimi kilogrami pomaranč ali tremi kilogrami banan. Za zdrav zajtrk lahko jušno žlico medu vmešamo denimo v kosmiče z mlekom ali jogurtom, v sadno-žitne kaše, ga namažemo na polnovredni kruh in podobno, z medom, sladko smetano in kokosovo moko napravimo imeniten namaz za palačinke, med pa lahko v drobnih pramenih prelijemo tudi čez sladoled. Med lahko seveda uporabimo tudi za pripravo toplih jedi, čeprav se njegove zdravilne učinkovine uničijo – denimo kot dodatek raznim mesnim omakam in marinadam ter pri najrazličnejšem pecivu. Kadar kupimo slovenski med, naredimo še veliko več kot le to, saj poleg kozarca sladkega zlata poplačamo še opraševanje rastlin, s čimer neposredno poskrbimo za okolje, v katerem živimo.
