Združevanje koristnega s koristnim je najbolj učinkovito, kadar je učinek tudi prijeten. Socialno podjetništvo je dokaz, da si finančna in socialna korist še zdaleč ne nasprotujeta, kar očitno odkriva vse več mladih, ki prevladujejo med pobudniki in nosilci socialnih projektov z najrazličnejših področij – tudi s kulinaričnega. V ajdovski restavraciji Dama denimo poteka že druga S kuharska akademYa, v kateri se bo letos izobraževalo 13 socialno ogroženih mladih. Na koncu bodo lahko opravljali izpit za pridobitev naziva pomočnik kuharja. To možnost svojim udeležencem ponuja tudi Skuhna, ki poteka pod okriljem zavodov Global in Voluntariat, vendar je projekt zastavljen še bistveno širše.
Ni Skuhne brez prostovoljcev
Začelo se je oktobra lani. »Mati Skuhne je Teja Kuk, direktorica zavoda Global. Ideja je nastala, ker smo kot zavod veliko sodelovali z migranti, ki so za več naših dogodkov pripravili hrano. Tako smo ugotovili, da jim gre to dobro od rok in predvsem da so ljudje zelo radi jedli njihovo hrano,« svoje idejno dete opiše »oče«, Zimbabvejec Max Zimani, ki je tudi ustanovitelj zavoda Global.
Glavna dejavnost Skuhne je trenutno »medkulturni catering«, pove: »Če imate rojstni dan in nas najamete, lahko pridemo s pripravljeno hrano ali pa vam jo tam pripravimo. Lahko tudi sodelujete, mi pa se vam vmes predstavimo s kakšnim kulturnim vložkom iz naših dežel – če seveda želite.« A se nikakor ne omejujejo na zasebne zabave: poskrbeli so že za hrano na lepem številu konferenc, tudi mednarodnih, najelo jih je Društvo psihologov, stregli so v Centru kulture Španski borci, povabil jih je SAZU...
Ko bodo, predvidoma do jeseni, odprli javno kuhinjo v prostorih na Trubarjevi cesti v Ljubljani, bodo h cateringu dodali še kuharske delavnice; te bodo ponujali tudi zaprtim družbam na domu. Predvsem pa jim bodo prostori prav prišli za izobraževanje migrantov, ki se po Zimanijevih besedah v Sloveniji – poleg vseh drugih težav – soočajo še s izključenostjo iz družbe. Pomagati jim želijo tako z neposrednim zaposlovanjem kot s povečanjem zaposljivosti. Za zdaj na vsakem dogodku sodeluje od pet do deset migrantov (nekateri namreč le občasno).
»Izvedli smo nekaj predstavitvenih dogodkov za projekt, sodelovali pa smo tudi z več organizacijami, ki delajo z migranti in begunci, denimo Slovensko filantropijo,« pove vodja Skuhne, Luna Jurančič Šribar z zavoda Global o tem, kako niso imeli pretiranih težav z iskanjem udeležencev. Max doda: »Skuhno povezujejo prostovoljci. Brez prostovoljcev dejansko ni Skuhne. Na vsakem dogodku jih potrebujemo.« Ne škodi omeniti, da so veseli vsakogar!
V mamini kuhinji odkril ljubezen do začimb
»Po izobrazbi nisem kuhar, ampak tradicionalno palestinsko in arabsko hrano, ki jo pripravljam, imam v malem prstu,« samozavestno pove Žaber El Masri iz Palestine. Slovencem želi predstaviti nekatere prvine arabske kulture, zato poučuje tudi arabski jezik in kaligrafijo. »Kuhanje je zame umetnost, ne le obrt,« razloži svoj odnos do kulinarike diplomirani programer in informatik. Njegov oče je doštudiral v tujini in enako je predvidel za svoje otroke – Žaberja in njegove sestre. »Ko veš, da boš šel daleč od doma, veš tudi, da boš pogrešal hrano, zato sem pogosto spremljal mater v kuhinji in se trudil, da bi si vse zapomnil.«
Žaberjev konjiček so začimbe z vsega sveta, ki jih tudi zbira. »Zaradi svoje ljubezni do začimb, raziskovanja učinkov in učenja sem med kuhanjem nehal slepo slediti receptom, ampak sem se začel spraševati denimo, zakaj moram tu uporabiti pecilni prašek, zakaj tam cimet? Ljudi rad učim, kako lahko z začimbami namesto z vegeto izboljšajo okus jedi, zelo pa me zanima tudi zdravilna plat začimb.« In hitro navede nekaj primerov: »Če imam denimo v krvi preveč sladkorja, bom pojedel malo cimeta, če imam slab zadah v ustih, bom pogrgral malo kardamoma.« Po njegovem zahodnjaki jemljejo preveč zdravil, bistveno več kot Arabci ali Indijci.
Kje najti pristno indijsko hrano
Om Raj Thakur iz Pandžaba temu vneto prikimava in začne naštevati tudi sam: »Kurkumo celo zdravniki priporočajo za oči in za srce. Varuje pred srčno kapjo.« Za oči je dobra iz istega razloga kot korenje – ker vsebuje veliko betakarotena. »Za oči, možgane in srce so zelo dobri tudi zeleni čiliji – ampak samo sveži zeleni, ne smejo biti posušeni in ne rdeči!« vztraja eden od redkih šolanih kuharjev pri Skuhni, ki si želi pokazati zahodnjakom, kaj je prava indijska hrana, ker po njegovem »mislijo, da je to le kari, kari, kari in še enkrat – kari. Zaradi okusa Evropejcev so Indijci v restavracijah nehali kuhati pravo indijsko hrano in zdaj jo pogrešajo.«
Indijci, pravi, nikoli in nikdar ne uporabljajo mešanice mletih začimb za kari. Tisto, čemur se na Zahodu pravi indijska hrana, je v bistvu severnoindijska hrana, medtem ko je hrana iz drugih predelov Indije, denimo iz Kerale ali Bengalije, zmeraj označena posebej, in takrat smo menda lahko prepričani, da ta restavracija ponuja res pristne jedi. A kmalu prizna: »Tudi jaz ne morem kuhati res prave indijske hrane. Doma bi uporabil dve žlici začimb, tukaj dam le pol ene.«
Slovenci se po njegovem mnenju – in Žaber mu pritrdi – bojimo začimb, ker napak mislimo, da je začinjena hrana vedno tudi pekoča, kar pa sploh ne drži. »Če od stotih ljudi le dvema ne bo všeč, me bo Max okregal, da nisem dobro skuhal!« pove s hudomušnim nasmehom. Za vse ljubitelje pristne indijske hrane ima Om Raj še eno dobro novico: » Moj prijatelj bo čez dva meseca odprl indijsko restavracijo, kot se šika, pri vzpenjači na Ljubljanski grad.«
Slovenci ne maramo psov
Žaber je odkril dve stvari, ki jih v splošnem ne maramo: riža in ovčetine. »Ne vem, zakaj ne marate riža – morda zato, ker ga ne gojite tukaj?« Om Raj ima svojo teorijo: »Od mladosti ste navajeni jesti krompir. Mi ga jemo kot zelenjavo, in še to bolj poredko, vi pa vsak dan!« Žaber se vmes spomni še enega dogodka: »Slovenka mi je nekoč rekla: 'Ne jemo riža, ker nočemo imeti trebuščkov kot Afričani.'«
Premajhen vnos beljakovin oziroma prevelik delež ogljikovih hidratov (kot enega najcenejših virov kalorij – kar je dostikrat ravno beli riž) v prehrani je resda vzrok napihnjenim trebuhom sestradanih ljudi, a to je le slabo opravičilo za zgornji primer nadute omejenosti, ob katerem Afričan Max Zimani ni ostal povsem ravnodušen. Kakor koli: mnogo verjetneje je, da Slovenci riža ne maramo, ker smo ga ožigosali kot »brez okusa« in »za reveže« – in začarani krog sklenili tako, da kupujemo pretežno cenen riž.
Po drugi strani je Žaber prepričan, da ve, zakaj ne maramo ovčetine. »Ker ima močan vonj in okus, medtem ko ga jagnjetina, ki pa jo jeste, nima.« Pohvali se, da zna z začimbami pripraviti tudi ovčetino tako, da je všeč Slovencem. »Treba je spoštovati navade ljudi in tega se držimo tudi v Skuhni. Kadar kuham za vegetarijance, nikoli ne uporabim istega lonca kot za meso. Kitajci jedo pse, Indijci ne jedo krav, Arabci ne svinjine... Treba se je prilagoditi ljudem.« Čeprav mu vera to prepoveduje, pripravi tudi svinjino, vendar hitro zagotovi: »Psa pa pri nas ne boste dobili!«
