Iz smeri Ljubljane najkrajša pot vodi mimo Kamnika proti prelazu Črnivec, skozi dolino Podvolovljek ali čez prelaz Črnivec, skozi Gornji Grad proti Logarski dolini ob Savinji do Luč. Z avtoceste Ljubljana–Maribor pot od izvoza Šentrupert pelje proti Logarski dolini in Luč vsekakor ni moč zgrešiti. Prav tako se ne da zgrešiti že leta znamenite gostilne, ki danes nosi ime Hiša Raduha.
Hiša je bila zgrajena leta 1875, v njej pa je bila najprej gostilna Pri Medetu. Rodbina zdajšnjih lastnikov jo je prevzela leta 1936 , ko jo je kupil Martinin stari oče Ivan Jezernik, pivovarski mojster. Stari oče se je v Celovcu izučil za pivovarja, nato pa šel v Rusijo, natančneje v Moskvo, delat in služit. Ob vrnitvi je s prihrankom kupil gostišče v Lučah in ga dal v upravljanje svoji mami, saj takrat še ni bil poročen. Sam pa je šel delat v mariborsko pivovarno Čeliga. Tam je spoznal Martinino staro mamo Emilijo in jo po poroki pripeljal v Luče. Martinina mama je gostišče prevzela leta 1961 in to je bila že tretja generacija gospodarjev te gostilne. Bila je zelo uspešna kuharica, »mama Emika« so jo radi klicali, saj je za svoje kulinarične uspehe v Beogradu prejela celo pomembno priznanje zlate vilice.
Da Hiša Raduha nikoli ni bila povsem navadna vaška gostilna, priča podatek, da je že stara mama imela tako imenovane »tujske sobe«. Najbolj pomembni dogodki v zgodovini tega gostišča so bile spremembe v sistemih, pa vojne tudi. Za gostilno je bil vsekakor prelomni čas ob razpadu Jugoslavije. Nekdaj so k njim prihajali gostje iz Zagreba in Beograda, gostje, ki so se vračali več desetletij, ob istem terminu, z istimi željami. Takrat pa so tako rekoč čez noč izgubili veliko število gostov in v resnici začeli delati povsem znova.
Martina Breznik je gostišče prevzela ravno v tistem času in bilo je zelo težko. Pa so, vsemu navkljub, izpeljali poglobljen kulinarični zasuk, ki pa še vedno sloni na temeljih družinske tradicije. Ohranili so dragoceno in dodali pridih modernega. Na noge so postavili restavracijo, ki po izbranem okusu slovi tudi onkraj slovenskih meja. Pred nekaj leti pa so se lotili tudi obnove penziona ter tako poskrbeli za gostovo doživetje prostora. Stari kozolec so obnovili ter vanj skrili v steklo ovito nastanitev. Sledila je pravljična hiška na drevesu, nato pa so nad ohranjenimi zidovi starega hleva ustvarili dve moderni in romantični enoti, ki navdušujeta s svojo arhitekturo in toplino. Za svoje delo so prejeli dve najpomembnejši slovenski tovrstni priznanji, najprej snovalca, leto kasneje pa tudi sejalca za inovativni pristop v turizmu, ki ju podeljuje SPIRIT, Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma.
K njim hodijo gostje, ki spoštujejo delo in tradicijo, kajti pri njih ne gre le za popoln krožnik, ki pride na mizo, temveč za skupek okolja, hrane in gostoljubja, torej za pravo doživetje. Med njihovimi gosti, ki se radi vračajo, so vrhunski kuharji iz Slovenije in tujine, ljubitelji oblikovanja in arhitekture, vedno bolj se jim odpira tudi svet, tako da v njihovo hišo stopijo tudi popotniki iz Azije, Amerike in daljne Avstralije.
Pomemben podatek je tudi, da bo vajeti kmalu prevzel najmlajši sin Filip Breznik, ki bo tako peta generacija Raduhinih gostilniških magov in prvi moški naslednik v rodbini. Vsakemu gostu se posvetijo na njim lastni, tudi zelo osebni način. Dobrodošlica je raznovrstna, ko je govora o aperitivih in »kačjih slincah« vseh vrst, pa tudi kar nekaj penin je na voljo. V čudovito harmoniziranem zaporedju, ki ga za vsakega gosta sestavijo posebej, sledijo njihove resnično vrhunske kulinarične posebnosti: dimljena postrv z avokadovo kremo in skutno pašteto, krema iz kozjega sira s hruško, kuhano v bezgovem soku, bučkova juha z rakci, koprivna juha, poširana postrv v zeliščnem mleku, koprivni rezanci z jurčki, pljučni file v omaki iz ribeza in timijana, variacije na temo svinjske ribice s spremljavo zelenjave, postrv z zelenjavo in limonovo peno, karamelizirana jabolka, polnjena z bučnimi semeni in marcipanom, kostanjeva krema s kakijem in tudi domači žlikrofi po receptu mame Emike (koprivne testenine, polnjene z divjačino) in domači skutni štruklji z jurčki.
Tudi vin nimajo vedno enakih, saj se njihova vinska klet prilagaja aktualnim smernicam, letnim časom in seveda unikatnemu jedilniku. Vsekakor pa gostom ponujajo pester izbor vrhunskih vin vrhunskih vinarjev skorajda vseh slovenskih vinorodnih regij. Matjaž, Martina, Kristina, Jaka in Filip so ekipa, ki zelo dobro ve, kako se streže vrhunskosti. So ekipa, vredna globokega poklona in iskrenega spoštovanja.
