Ne zgodi se pogosto, da se udeležencu vinske degustacije že takoj maje pod nogami. A istrski vinar Gianfranco Kozlović in njegova soproga Antonella sta rada drugačna. Gostoljubni dogodek, v prvi vrsti namenjen vinskim distributerjem in gostincem, sta dopoldne začela na barki ribogojnice Fonda v Piranskem zalivu.
Medtem ko so gostje iz Hrvaške, BiH, Avstrije in Slovenije poslušali zgodbo o uspehu Irene Fonda in piranskega brancina ter se čudili, čemu nekaj podobnega ni uspelo na hrvaški obali, sta Istrana stregla njuno najbolj sveže vino. Poimenovala sta ga Valle. To je italijansko ime kraja Vale, za vasico Momjan, oddaljeno približno deset minut vožnje od mejnega prehoda na Seči. V tej romantični dolini, v kateri na minljivost opozarja pogled na ruševine momjanskega kaštela, je Kozlović pred dvema letoma odprl spektakularno betonsko stavbo, dopadljivo »parkirano« v strmino istrskih gričev.
Med nostalgijo in tehnologijo
Gianfranco Kozlović je eden izmed pionirjev sodobnega istrskega vinarstva, skupaj z Ivico Matoševićem in Morenom Degrassijem sodi med najbolj zaslužne, da je avtohtona istrska malvazija v 90. letih prejšnjega stoletja začela pridobivati veljavo in je zdaj postala najpomembnejša sorta najbolj severnega hrvaškega polotoka. Zaradi konstantne kakovosti vin, ki zapuščajo njegovo vinarstvo, sodi Kozlović med 20 najbolj prepoznavnih vinarjev na Hrvaškem.
V nasprotju z impozantnim 2200 kvadratnih metrov velikim vinsko-degustacijskem poslopjem, ki ga je zasnoval arhitekturni biro Produkcija 004, notranjost pa je delo biroja Fabrika iz Pulja, daje Gianfranco Kozlović vtis bolj introvertiranega človeka, ki v prostem času najraje sede na svoje motorno kolo. Slednjega ne razkrivata zgolj napis BMW Motorrad na njegovi športni vetrovki ali motor iste znamke, parkiran na najvišji etaži vinske kleti. Tudi njegova pripoved občasno zaide v cestno metaforiko. »Raje bom tvegal, da se zaletim zaradi prehitre vožnje, kot da me prehitijo na ravnini,« je nakazal smer bodočih vinskih podvigov.
Sicer pa je vinska hiša Kozlović zgodba nasprotij. Če risba na etiketah nakazuje nostalgično vez s preteklostjo, je vsebina steklenice produkt najsodobnejših tehnoloških dognanj s področja vinarstva in enologije. V novi luksuzni kleti pač ni prostora za »romantiko«. Med njenim ogledom Gianfranco ponosno izpostavlja pomen hladilnega sistema, s katerim poleti ohladi sveže pobrano grozdje, ki se nato med pecljanjem z inertnimi plini »zaščiti« pred škodljivim kisikom. Etažo nižje nato drozga iz belih sort grozdja kakšen dan ali dva odleži na »kriomaceraciji« v velikih nerjavečih posodah s posebnim mešalnim sistemom, preden se pretoči v druge sode, v katerih kvasovke sladkor pretvorijo v alkohol. In iz mošta nastane vino.
Brez vizije ni napredka
»Tradicionalnih« metod se pač ne kaže oklepati kot pijanec plota. »Nekoč so delali vino toliko dobro, kot je to dopuščala razpoložljiva tehnologija,« je njegov argument. Da sedanjosti ni brez preteklosti, se seveda zavedajo tudi pri Kozlovićih. Sprehod po njihovi posesti je zato hkrati zanimiv sprehod skozi čas, saj so ob vsakem prehodu iz novogradnje v starejši objekt obesili letnico zgraditve. Ogled vinarstva se sklene pri letnici 1904 v sobi stare hiše, v kateri je razstavljeno vse, od fotografij do plaket, diplom in priznanj, ki naj bi ponosno razkrivale ugled domačije.
»Ko dosežeš določeno raven, se ti odprejo nova obzorja. Če hočeš napredovati, moraš imeti vizijo. Ta čas se veliko ubadam z vprašanjem stila, torej kako zasnovati vino v prihodnosti, saj vsaka sprememba ni nujno dobra,« je med tem pohajkovanjem razglabljal Kozlović. Besede potrjuje tudi kasnejša pokušina. Če je njegova prestižna polnitev malvazije, poimenovana Santa Lucia, še leta 2006 doživela intenzivno kletarsko obdelavo, ki bi ji nepoznavalci rekli »barikiranje«, torej da je vino prevzelo vaniljasto-lesne arome novih 225-litrskih hrastovih sodov iz Francije, je novejše letnike zaznamoval svetovnonazorski preobrat k tradiciji in izrazitejši sortnosti. S to zamislijo je že kupil več 3200-litrskih lesenih sodov iz slavonskega hrasta, ki jih izdeluje priznani italijanski sodar Garbelotto. »Vretje v velikem lesenem sodu je čarovnija,« je nad to svojo potezo navdušen Kozlović.
Že omenjena zvrst valle, v kateri je 90-odstotkov malvazije, je povsem druga zgodba. »To je sveti gral, vrnitev k eleganci in svežini,« je nad vinom navdušen poznavalec in predavatelj Saša Špiranec. Če njegova oceni drži, je pred podobno narejenimi štajerskimi vini zelo svetla prihodnost, saj jih največje kleti, kot sta Puklavec & Friends in Ptujska klet, prodajajo po izjemno konkurenčnih cenah.
Paradni konj ostaja malvazija
Ampak vrnimo se v Istro, h Kozlovićem. Gianfranco je strokovni javnosti predstavil novost: sauvignon 2013. Pri opisu vina se je Špiranec zatekel v izrazoslovje, ki nekomu, ki ni vinski zanesenjak, utegne zveneti čudno ali celo smešno. »Na nosu nima novozelandske paprike,« je vonjal Kozlovićevo vino, »je pa zato v ustih tipični paprika štih.«
»V to sorto sem zaljubljen že nekaj let,« polnitev te francoske sorte utemeljuje njen avtor. »Iščem in pokušam jo povsod. Vendar z mojim ne bom delal juriša na trg, z njim bi enkrat zgolj rad dokazal, da ga tudi mi v Istri znamo pridelati.« Kot letvico si je zastavil sauvignon ronco delle mele iz priznane briške hiše Venica & Venica.
Gianfrancova paradna konja bosta vsekakor še dolgo ostajala klasična malvazija in njena razkošnejša sestra Santa Lucia. Obe prepričata z eleganco, svežino in z všečnim pridihom svetovljanstva. Zaradi vsega naštetega pa tudi zaradi tega, ker je vino še zmeraj sortno, sta malvaziji doživeli mednarodno prepoznavnost in pivci po njih radi posežejo tudi v Sloveniji. Kljub temu Kozlović išče izziv drugje. Poleg sauvignona je to politično ta čas najbolj razvpita sorta – teran. Ker so ga Kraševci že pred leti zaščitili, Hrvati svojega terana zdaj ne morejo polniti pod istim imenom. Ko je Kozlović pred šestimi leti zasadil nov vinograd nedaleč od kleti, seveda ni mogel slutiti takšnih prerekanj.
Pritiska meje zdaj ni več
Nad Kozlovićevim teranom letnik 2011 je bila nekoč navdušena svetovna priznana britanska poznavalka Jancis Robinson, letniku 2012 pa je britanska revija Decanter podelila 90 od 100 možnih točk. Hrvati zato že vanj vlagajo veliko upanja, da bo doživel status rdečega »superistrana«. Prekaljen slovenski pokuševalec z dobrim spominom na paleto že doživetih odličnih refoškov in teranov bi ob teh hvalnicah morda začudeno privzdignil obrv. A na primeru malvazije so naši južni sosedi že dokazali, da zmorejo videti korak dlje od slovenske »konkurence«.
»Na tujih trgih doživlja naš teran večje zanimanje kot malvazija,« opaža Gianfranco Kozlović. Da mu bo prodor uspel, mora najprej biti v sporu s slovensko uspešna hrvaška politika, saj se zdaj hrvaško vino iz sorte, ki ji oni rečejo teran, ne bi smelo prodajati na območju EU. Istran je optimist; ne nazadnje zaradi dejstva, da je Slovenija s padcem meje postala vse bližja in da se odnosi med sosedi izboljšujejo. »Zdaj ni več tega pritiska meje, vse je postalo lažje. Ljubljana je postala skoraj bližja kot Zagreb,« pravi vinar. Da to misli resno, je dokazal dogodek v degustacijskem prostoru vinarstva Kozlović. Neka trgovka je tam predstavljala novost na hrvaškem trgu: solni cvet Piranskih solin.
