Dober je, ko se zasuče

Glas ljudstva se ni zmotil

Glas ljudstva je vedel povedati, da se odličen masovnek »suče« na Lešanski planini ob poti iz Bistriške planine proti Dobrči. Naj že na začetku poudarimo, da se ljudstvo ni zmotilo! A pojdimo po vrsti. Pot se začne pri Bistriški planini, do koder se je mogoče pripeljati z avtom, če v Brezjah nad Tržičem zavijete z glavne ceste Tržič–Begunje. Sama planinska pot zaradi odstranjevanja drevesnih debel sicer ni najlepša, a se konča na čudoviti planini s prijetno majhno planšarsko kočo na sredini. Odlično izhodišče za ture proti Dobrči pa je za mnoge tudi končni postanek.

Tretje leto za planino skrbi družina Podpečan iz Brezij. »Tistih z Marijo Pomagaj,« hitro pristavi Rok Podpečan, pastir, oskrbnik, pomožni kuhar in natakar v eni osebi. Na planini sta skoraj vedno tudi najstniška sin Žan in hčerka Neža. »Hudega nam ni, radi imamo naravo, okolje, živali,« o zanimivem počitniškem delu pove Neža, ki je bila ob trenutni odsotnosti mame Zdenke šefica kuhinje. »Pastirstvo na planini je bila naša večna želja, prišla je priložnost in zagrabili smo jo. Doma imamo kmetijo, tako da se ni bilo težko privaditi,« je povedal Rok Podpečan. Na planini je 23 glav živine, kar je po njegovih besedah ravno prav. Vstaja se ob petih zjutraj, ko se krave pomolze in spusti na pašo. Julija na dan dobijo od 20 do 30 litrov mleka. Vse mleko predelajo v kislo mleko, smetano in skuto. Kislo mleko se naredi čez noč, če bi trajalo dalj časa, je z njim že nekaj narobe. »Kvalitetno kislo mleko mora biti čvrsto, belo, z lepo tanko smetano na vrhu. Iz njega naredimo tudi skuto, svežo brez dodatkov, ki jo je treba pojesti v dveh dneh. No, to ni težko,« je na svoje izdelke upravičeno ponosen pastir Rok.

Dobra paša, izvrstno mleko

Zdrava in kvalitetna paša je predpogoj za izvrstno mleko, kakršnega se v dolini ne da dobiti. Na 1458 metrih je take paše več kot dovolj. Paša je dobra tudi zaradi številnih gorskih rastlin, mnoge med njimi tudi sami nabirajo za njihov značilen planinski čaj. »Materina dušica, hribja resa, srčna moč in gorska meta so osnova. Potem pa damo zraven še malo naših skrivnosti. Zelišča nabiramo, ko ni veliko ljudi, ko so rastline v cvetu in ni dežja.«

Dela na planini tudi med tednom, ko ni veliko obiska, ne zmanjka. Poleg krav in konjev imajo še zajce, psa, muca je ravno skotila mladičke, in vse skupaj je še dodaten draž za družine z otroki. Poleg hrane iz mleka je vedno na voljo tudi kakšna enolončnica, jota je bila, preverjeno, izvrstna. Tudi kaj močnejšega za pod zob se na dobri planini vedno najde.

Zdaj pa h kralju planin – masovneku. Klasični recept zapoveduje uporabo smetane, jajc, moke in soli. Na Lešanski planini dodajo še malo mleka, s tem je jed nekoliko lažja in za mnoge še precej bolj okusna. »Smetana mora biti ravno prav uležana. Ja, prav ste slišali – kot dober goveji zrezek. Ne sme biti preredka, pa tudi prekisla ne. Mi uporabljamo pšenično moko, ponekod tudi koruzno,« pripoved o masovneku (za nekatere tudi masovniku) začne Podpečan. Iz omenjenih sestavin torej vnaprej naredijo zmes, ki jo ulijejo v ponev. Potem pa se na srednjem ognju meša in meša in meša (prijeti se nikakor ne sme) – vse dokler se ne zasuče. »Ja, to zdaj vidite. Masa se strdi in se začne vrteti po ponvi. Zdaj je treba še malce počakati in je gotovo.« Dišečo, rumeno, kašasto zmes vlijejo v posodo. Nekateri planinci jo jedo samo, drugi s kruhom ali pa jo nanj kot maslo mažejo. Zelo tekne tudi s kislim mlekom. »Radi ga imajo planinci in veliko ga naredimo. Je pa zanimivo, ko pridejo k nam iz drugih koncev Slovenije. Tisti pravi obiskovalci nam verjamejo, da je dober in naj ga poskusijo. Še vsak ga je pohvalil, in ko se ljudje k nam vračajo, ga vedno naročijo. Najbolj zvedavo v posodo gledajo Štajerci. Pa jim rečem – pokusi in boš za vse večne čase vedel, kaj je to dober masovnek,« je zaključil Rok Podpečan.