Bilo je težko, vendar ko naredim revizijo, vem, da sva nanizala kar nekaj lepih in vznemirljivih trenutkov. Nervoza ob odgovornosti prvega poročnega obreda in zavedanje, da ta nikoli ne bo zbledela. Koliko stiskov rok in iskrenih zahval gostov. Ne moreš pozabiti tistih minut, ko čakaš na svež časopis s prvo oceno in veselje ob prebranem. Prvo povabilo na strokovno predstavitev pred občinstvom in vse večja strokovna prepoznavnost. Veseli trenutki na kuharskih pobegih s prijatelji. Priznanje kolegov s povabilom v JRE, umeščenost v tuje vodnike. Zadnje pivo po težkem dnevu s svojo ekipo.
V zadnjem letu in pol pa sem dobil še dve ekipi. Špenglovo in televizijsko. Bil sem del treh dobrih televizijskih projektov, ki so dvignili podobo našega poklica na novo raven. Bili smo skupaj od prve treme in vznemirjenosti v studiu do dobrega občutka, da si nekdo želi slišati tvoje mnenje. Si predstavljate nelagoden občutek, ko prepustiš grad v roke tehnični ekipi? Da niti ne izgubljam besed, kako sem se počutil na napačni strani pulta in gledal druge, kako ustvarjajo v moji kuhinji. Tretji projekt se bliža koncu in ti ljudje so postali moja ekipa. Priznam, da imam majhen cmok v grlu pred zadnjo oddajo sezone. Odprtje naše Gostilne Špengl je tudi čisto novo poglavje za nas. Naš otrok, ki zahteva pozornost in veliko vloženega truda v to, da stvar zaživi, in v marsičem si spet na začetku.
Veliko projektov se je nabralo v zadnjem času in toliko jih je še, ki bi jih rad izpeljal. Časovna stiska je velika, kar včasih pomeni, da se moraš odpovedati tudi kakšni dobri stvari… kot na primer tej kolumni. Pa čeprav sem morda »malo nor«. Morda pa se odprejo kakšna druga vrata. Hvala za vašo pozornost!
