Kot po čarovniji se skoraj vse postavi na svoje mesto. Gostje razumejo, da je treba rezervirati. Nobenih dvomov ni. Razumejo, da mora biti pri rezervacijah red, zato se prilagodijo uri, ki jo postavi chef. Saj vedo, da te priložnosti ne smejo zamuditi. Enako je z menijem. Tukaj je! Moj meni. Lahko dodaš kakšno jed, lahko vzameš vegetarijansko – in to je to… Gostje vzamejo, kar jim ponujaš, in pridejo, kot je dogovorjeno. Srečni, da so lahko del tega.
Restavracija se napolni in prav vesel si, ko med gosti vidiš tudi mlade, bodoče dobrojedce in med njimi opaziš tudi Laščane, ki sicer ne bi nikoli prišli. Ker to je teden, ki daje pogum, teden, ko padajo stereotipi vzvišenosti. Po prvem nerodno-nervoznem dnevu, ko nihče ni prepričan, kako bomo zvozili, tudi ekipa natančno ve, kaj in kako je treba narediti, da vse teče gladko. Kot kri po žilah, naravno, enostavno lepo in živo. In chef kot skladatelj, ki mu je uspela simfonija. Gostje so nasmejani, ekipa vesela – vsi vemo, da smo dobro opravili.
Skoraj vse se postavi na svoje mesto. Če bi bilo popolno, potem bi tako delali vse leto, ne? Ni popolno, ker s to ceno in temi sestavinami ne gre delati vse leto. Račun se ne izide, ne finančni ne eksistenčni. Chef nisem postal zato, da bi se omejeval s ceno in s tem korenito zožil nabor sestavin. Potrebujem širok izbor, raznolikost, potrebujem specialitete, da lahko živim in diham in kuham. Potrebujem vse note za svojo simfonijo.
