»Spomnim se primerov starejših zapornikov, ki so prestajali dolge zaporne kazni, 15, 20 let, zaradi ubojev. Zaradi kakšnih neumnih medsosedskih ali družinskih sporov. Nikoli prej niso bili na heroinu, v zaporu pa so to počeli. Da ni dolgčas. Čas hitreje mine. Imeli so pokojnino in enkrat na mesec jim je žena prinesla 30 gramov, ki so jih imeli samo zase,« se je za Dnevnik razgovoril Dominik, Ljubljančan sredi štiridesetih let. V zaporu je prebil 11 let in dva meseca in je odvisnik, ki je trenutno na metadonski terapiji. Odvisnost ga je spravila v zapor, tam pa se je znašel v pravzaprav vseh mogočih vlogah in stanjih: bil je »čist«, pa na heroinu, na različnih terapijah, drogo je tudi sam tihotapil in preprodajal, na koncu celo samo za zaslužek, s katerim si je lahko privoščil nekaj luksuza in si naredil bivanje za rešetkami znosno. Njegova zgodba je polna paradoksov, ki nakazujejo neurejen sistem in manko (uspešne) individualne obravnave odvisnikov za rešetkami.
Štiri leta za rešetkami na heroinu
Po podatkih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij je imelo lani 23,7 odstotka slovenskih zapornikov težave z odvisnostjo od prepovedanih drog, po mnenju nekaterih nevladnih organizacij pa je problematika drog za zapahi še precej večja. Tudi naš sogovornik ocenjuje, da je bila v času njegovega prestajanja kazni (štiri leta je presedel na Povšetovi, sedem pa na Dobu), vsaj v ljubljanskem zaporu zagotovo polovica zapornikov odvisnikov.
Dominik je za rešetkami pristal konec leta 2000 zaradi tatvin. Ob prvi aretaciji je bil na heroinu in kokainu. Že iz policijskega pridržanja so ga odpeljali na metadonsko terapijo, v priporu pa se je odvisnosti povsem očistil. Ko so ga po obsodbi premestili v zapor na Povšetovi, je tam padel v okolje nekdanjih prijateljev z ulice. »Takrat je bila Povšetova polna droge. Znanec mi je ponudil heroin, vendar ga najprej nisem želel. A celo noč sem razmišljal samo o tem in šel zjutraj naravnost do njega po zavojček. Dva tedna po tem nisem vzel ničesar, nato pa sem spet začel 'na polno',« se spominja Ljubljančan. Na heroinu je bil tako praktično vso štiriletno robijo. Goljufanje z urinskimi testi – svoj urin so mu celo zastonj odstopili drugi – ni bilo nikakršna težava, tako da je dobil proste izhode: »Imel sem zobozdravnika, ki mi je poštempljal kartico. Sam sem si pisal datume in hodil ven.« Prosti izhodi so bili videti tako, da je najprej nekaj ukradel in prodal ter si nato kupil pet gramov heroina, ki ga je v zadnjični odprtini pretihotapil v zapor. Zgodbo je ponavljal iz tedna v teden. Na Povšetovi so čez ograjo letele tudi žoge z mamili in injekcijami, tihotapljenje pa je potekalo še s pomočjo pihalnika in vrvice, s katero so streljali čez ograjo in jo nato, obteženo z »ulovom«, vlekli nazaj.
Na silo pil metadon, suboxone preprodajal
Po prestani štiriletni kazni je bil le dobrega pol leta na svobodi, zaradi tatvin (tudi tistih med prestajanjem kazni) pa je moral v zapor še za sedem let. V priporu se je ponovno znebil odvisnosti – predvsem zato, ker ni imel denarja – in se v zaporu na Dobu začel zdraviti tudi zaradi hepatitisa C. Zaradi zdravil pa se je v nekem trenutku zelo slabo počutil in si za lajšanje bolečin kupil in zaužil gram heroina, zaradi česar bi skoraj izgubil pravice do nadaljevanja zdravljenja hepatitisa C. Da je lahko nadaljeval zdravljenje, je moral na obvezno metadonsko terapijo, čeprav tedaj sploh ni bil odvisen od heroina.
»Na silo sem pil metadon, ko se je ponudila možnost terapije s suboxonom (alternativna substitucijska terapija, op. p.), sem zamenjal.« Toda ob jemanju suboxona se ni dobro počutil – zaradi zdravila je bil zelo nemiren in anksiozen – in se ga je hitro odvadil, kljub temu pa je uradno ostal na terapiji. Suboxone je v nasprotju z metadonom namreč mogoče tudi zlorabljati z njuhanjem (za večji učinek), hkrati pa za novo zdravilo še ni bilo testerjev, ki bi ga odkrili v urinu. Cena enega suboxona je bila za rešetkami od 15 do 20 evrov. Sam je dobival poltretjo dozo na dan, tako da je vsak dan s prodajo zaslužil 40 evrov. »Nihče mi ni stal ob strani, tako da sem bil vedno brez denarja. Ko sem prodajal suboxone, pa sem zadnja tri leta na Dobu lepo živel. Kupil sem si računalnik, na katerem sem pisal, poslušal glasbo in gledal filme. Imel sem tudi televizijsko kartico. Prej so se mi leta v zaporu nenormalno vlekla, z računalnikom pa je šlo,« pripoveduje Dominik, ki takrat ni več čutil potrebe po mamilih. Tako je preživel zadnja tri leta na Dobu, za rešetke pa se je vrnil leta 2012 še za dva meseca zaradi starega greha, ko je na avto namestil na karton napisano lažno registrsko tablico. Na prostosti je imel še eno krajšo epizodo z mamili, trenutno pa je na metadonski terapiji.
Nizka motiviranost na obeh straneh
Eli Zamernik iz društva Stigma na podlagi izkušenj varovancev društva opozarja, da si vodstva zaporov prepogosto zatiskajo oči pred problematiko mamil in zlorabe pomirjeval in uspaval na recept, ki se je razpasla v zadnjih letih. »Največja težava je pomanjkanje dela za obsojence v zaporu in posledično preveč prostega časa. Hkrati pa opažamo, da je zdravljenje odvisnosti prepogosto le predpisovanje zdravil. Bolj individualne terapije so praviloma redno namenjene le ekstremno problematičnim, drugim pa so sicer prav tako na voljo, vendar še zdaleč ne dovolj pogosto. Premalo se dela na rehabilitaciji,« sklene Zamernikova.
Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij so po drugi strani v zadnjem objavljenem letnem poročilu (za leto 2012) zapisali, da imajo težave predvsem z »nizko motiviranostjo zaprtih oseb za vključitev v visokopražne programe, spreminjanje življenjskega stila, z zanikanjem recidiva (vračanja k odvisnosti, op. p.) in manipulacijami«.
