Po besedah tiskovnega predstavnika policije Draga Menegalije so razlogi, zakaj številne žrtve ne prijavijo tovrstnega spolnega nasilja, različni: »Med najpogostejše sodijo občutek sramote in previdnost, potem želja, da bi žrtev zadržala dober položaj oziroma status znotraj svojega kroga, dostikrat gre tudi za popuščanje pritiskom lastne družine ali družine storilca. Mnoge žrtve je strah tudi maščevanja ali da bi, denimo, izgubile službo, številne pa se bojijo tudi izpostavljanja v policijskem in kasnejšem sodnem postopku.«
Težko spregovorijo o svoji izkušnji
Še bolj kot dejstvo, da številne žrtve še dandanes (ko je ozaveščenost glede tovrstnega nasilja vendarle že na precej višji ravni) ne upajo prijaviti posiljevalcev, nelagodje vzbuja podatek, da večino tovrstnega spolnega nasilja ne zakrivijo nekakšni zlobni neznanci, ki so naključno naleteli na svojo žrtev, pač pa večina žrtev posiljevalca pozna. Temu podatku pritrjujejo tako policijske ugotovitve kot različne mednarodne raziskave. »Statistični podatki za pretekla leta kažejo, da gre v četrtini primerov za žrtvam neznane storilce, medtem ko so v drugih, torej kar treh četrtinah primerov, to ljudje iz žrtvam znanega kroga. Med slednjimi so to najpogosteje njihovi znanci, potem intimni partnerji, zakonci ali bivši zakonci in kot zadnji še prijatelji,« podatke policije pojasnjuje Drago Menegalija.
Podobne ali celo še bolj nazorne so ugotovitve nekaterih mednarodnih raziskav. »Ena od raziskav na Irskem je denimo pokazala, da je v več kot 90 odstotkih primerov žrtev poznala storilca, saj je ta prihajal iz kroga znancev ali družine, kar 21 odstotkov posiljevalcev pa je bilo partnerjev ali bivših partnerjev žrtev,« o zelo nazornih ugotovitvah pravi Špela Veselič, strokovna sodelavka Društva SOS telefon, ki je namenjen ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Ker se v društvu ukvarjajo predvsem z žrtvami nasilja v družini, svojo pozornost namenjajo tudi žrtvam spolnega nasilja, saj se tudi večina posilstev zgodi v domači sferi.
Vsako leto z njimi stopi v stik več deset žrtev posilstev, a jih večina išče samo osnovne informacije o svojih pravicah, dejansko pa jih obravnavajo precej manj, saj gre za osebe, ki izjemno težko spregovorijo o svoji izkušnji, zato bi pravzaprav potrebovale posebno obravnavo. Takšne možnosti jim v društvu ne morejo ponuditi, bi bilo pa prav, da bi o specifičnih programih za žrtve začeli razmišljati na ravni države, meni Veseličeva, saj v Sloveniji ni nekih posebnih programov niti centrov, kamor se lahko umaknejo žrtve spolnega nasilja. V Društvu SOS telefon žrtvam spolnega nasilja ponujajo svetovalno pomoč in možnost zagovorništva na institucijah, imajo pa tudi skupino za samopomoč. Žrtve, ki se zaradi travmatičnega dogodka srečujejo z občutki krivde, sramu in strahu, lahko tako s pomočjo svetovalk predelajo svojo izkušnjo, z vso podporo, ki jim jo zagotavljajo, pa ženske hkrati spodbujajo, da prijavijo nasilje.
Uradni organi večkrat zatajijo
Špela Veselič sicer opaža, da se v slovenskih institucijah še danes ne znajo primerno odzvati na primere spolnega nasilja, saj v preiskavah uradnih organov ključno vlogo še vedno igra koncept uporabe sile – tako kot tudi v mnogih drugih državah. »Kar pomeni, da mora ženska dokazati, da se je branila, odločno rekla ne, da ima modrice... saj brez tega po njihovem v nadaljnjih postopkih ne bo mogoče dokazati posilstva. Iz tega se vidi, da so uradni organi premalo senzibilni in da imajo premalo znanja, zaradi česar tako policija kot tožilstvo in tudi sodišča pri teh primerih večkrat zatajijo,« brez dlake na jeziku pravi Veseličeva. Po njenem mnenju ima verjetno še največ potrebnega znanja policija, drugi manj, pri čemer se ji zdi denimo pri sodnikih najbolj pomembno, da znajo poslušati žrtev in da imajo tudi določeno predznanje o teh primerih, drugače o njih težko razsojajo. Poleg tega predstavljajo zelo velik problem sodni izvedenci, na mnenja katerih se skoraj vedno pri svoji odločitvi oprejo sodišča, saj imajo premalo znanja, uporabljajo pa tudi zastarele doktrine, tako psihiatrične kot psihološke, je prepričana Špela Veselič.
Opozarja še, da je v javnosti še vedno prisotnih izredno veliko predsodkov in stereotipov v zvezi s posilstvi, predvsem v smislu, da so si žrtve same krive za to, kar se jim je zgodilo. Ob tem v mnogih državah na posilstvo celo še danes gledajo kot na nekaj, kar je povezano z javno podobo in častjo ter kar predstavlja sramoto za vso družino. Je pa Slovenija po mnenju Veseličeve naredila precejšen korak naprej z odločitvijo, da se kriminalizira tudi posilstvo v zakonu, česar v mnogih državah še vedno ne poznajo.
