Kdo je kriv za tragedijo, ki se je avgusta 2006 zgodila v borovniškem podjetju Fenolit in v kateri je umrl delavec Marko Šuštaršič, njegov kolega Franci Molk pa je bil hudo poškodovan, je s pomočjo prič tudi na včerajšnjem nadaljevanju sojenja poskušala dognati ljubljanska okrožna sodnica Dejana Fekonja. Naj spomnimo, da sta usodnega dne Šuštaršič in Molk v obratu proizvodnje smol popravljala napako na cevovodu destilacijske posode, iz katerega je kapljalo. Delala sta pri napolnjeni destilacijski posodi s fenolom, ki je stekel iz cevi in ju oblil. Šuštaršiča je opekel po obrazu in telesu ter mu brizgnil celo v usta, zato mu ni bilo več pomoči, Molka pa so zaradi opeklin in zastrupitve s hlapi odpeljali v klinični center.
Tožilec Matej Peterca zatrjuje, da je krivda za nesrečo med drugim na vzdrževalcih, ki pred začetkom del nista zaprla ventila, prav tako pa tudi nista imela na sebi ustrezne varnostne opreme. Molka zato obtožuje kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, na zatožni klopi pa sedita tudi Anton Suhadolnik, ki je bil takrat vodja mehanične delavnice in je v času nesreče nadomeščal vodjo vzdrževalcev, ter Milan Marković, takratni vodja obrata smol. Obtožena sta ogrožanja varnosti pri delu.
Marković pravi, da je Suhadolnika opozoril na kapljanje iz cevovoda destilacijske posode. Suhadolnik je popravilo predal Molku, ki se je odločil, da bo zategnil holandsko matico. Ker dela na višini dveh metrov ni zmogel sam, je Suhadolnika prosil za še enega delavca, a je ta dejal, da nima dovolj ljudi. Molk je potem srečal Šuštaršiča in ga prosil za pomoč. Šuštaršič je nato s kleščami zagrabil za večji del matice, Molk pa za manjšega, a takrat se je cev snela oziroma razmaknila in destilat s 70-odstotno koncentracijo fenola je začel iztekati.
Vzdrževalec Marjan K. je včeraj pričal, da je na tej isti cevi že dan prej poskušal priviti holandsko matico, a mu to z normalno silo ni uspelo. Če ne bi bil na dopustu, bi se s tem najverjetneje ukvarjal tudi usodnega ponedeljka, saj je imel s tem več izkušenj kot druga dva vzdrževalca. A takrat je šlo veliko ljudi v pokoj, vzdrževalcev je bilo malo in vsi so morali delati vse. Sam bi cevovode izpraznil in zaprl ventile, o posegu pa obvestil vodjo obrata smol ali vodjo reaktorja. A bi se, kot je poudaril, tudi njemu lahko zgodilo, da bi cev »odtrgalo«. Na vprašanje, zakaj se je po njegovem mnenju zgodila nesreča, je odvrnil, da cev in matica nista bili iz ustreznega materiala, saj naj bi bili le pocinkani. Pojasnil je tudi, da takrat glede varnosti v podjetju niso bili tako striktni kot danes in so imeli včasih na sebi zaščitna sredstva, včasih pa tudi ne.
Alojz B., ki je bil včasih v Fenolitu vodja izmene v obratu smol, je opozoril, da so imeli takrat na voljo pomanjkljiva zaščitna sredstva: ščitniki so slabo pokrivali obraz, kombinezoni pa so bili propustni. Šele po nesreči so jih opremili z nepropustnimi gumijastimi in z boljšimi obraznimi maskami. Alojz B. je imel takrat (sicer zelo stara) pisna navodila glede dela na ceveh, ki so določala, da je treba pred vsakim posegom izprazniti destilacijsko posodo. Tudi če bi bilo treba matico le priviti, bi bilo treba ukrepati enako, je povedal. Dejal je, da se je nesreča zgodila, ker ventil ni bil zaprt in ker je bila posoda polna, poleg tega pa so bile cevi železne in neodporne proti kislini. Opozoril pa je tudi, da so nadrejeni zahtevali, naj se dela opravijo čim prej, vedno je bilo govora, da se mudi in da proizvodnja ne sme obstati. Zaradi tega je moral tudi sam včasih opravljati kakšna vzdrževalna dela – če jih ne bi in bi zaradi tega nastal zastoj v proizvodnji, bi mu zagotovo znižali plačo.
