Po desetih dneh reševanja so težko poškodovanega nemškega jamarja Johanna Westhauserja, ki je obtičal v bavarski jami Riesending, prenesli do bivaka številka dve. Pred mednarodno ekipo reševalcev je zdaj najtežja naloga, saj je treba poškodovanca, ki je približno 450 metrov pod površjem, prenesti čez 300 metrov dolgo vertikalo s številnimi ozkimi grli.
Izkušenemu 52-letnemu jamarju je prejšnjo nedeljo na globini 1000 metrov na glavo in prsni koš padel večji kamen, zato je nepremično obležal v najgloblji nemški jami. Trenutno je v jami 60 reševalcev iz različnih držav, skupno pa jih je v akciji več kot 200. V stalni pripravljenosti, da priskočijo na pomoč, so tudi člani slovenske Jamarske reševalne službe.
Slovenskih reševalcev še nihče ni poklical
»Že dan po nesreči smo pomoč ponudili bavarskim jamarjem, evropskemu centru za obveščanje in Evropski jamarski reševalni zvezi (ECRA). Na razpolago smo dali 35 naših najbolj izurjenih reševalcev. A do zdaj nas še nihče ni poklical,« je povedal namestnik vodje Jamarske reševalne službe pri Jamarski zvezi Slovenije Maks Merela.
Na vprašanje, zakaj so v eno največji reševalnih akcij poleg Nemcev, Italijanov, Avstrijcev in Švicarjev vključeni tudi hrvaški reševalci, medtem ko slovenski, ki veljajo za ene najbolj usposobljenih v Evropi, še čakajo na poziv, Merela odgovarja: »Dejstvo je, da so Italijani prevzeli operativno delo v jami, hrvaški reševalci pa so z italijansko ekipo tesno povezani.«
Kljub temu bodo Nemcem na voljo, dokler zadnji reševalec ne odide iz jame, poudarja namestnik vodje slovenske Jamarske reševalne službe.
Na Kaninu je bila akcija zahtevnejša, a hitrejša
Čeprav je jasno, da mednarodna ekipa jamarskih reševalcev daje vse od sebe, se na svetovnem spletu že pojavljajo namigi, da akcija ni vodena tako, kot bi morala biti. Eden izkušenejših slovenskih jamarskih reševalcev, ki je želel ostati neimenovan, je povedal, da je bila reševalna akcija leta 1990 v Črnelskem breznu na Kaninu, kjer je eden od reševalcev tudi izgubil življenje, fizično veliko zahtevnejša od aktualne. »Čeprav so v njej sodelovali le Italijani in Slovenci, je bila končana v desetih dneh. Nemci pač nimajo tako razvite reševalne službe in se operativno ne znajdejo,« je dodal.
Ali akcija poteka pravilno in dovolj hitro, bo po mnenju Merele pokazala analiza reševanja. »Zdaj se vsi maksimalno trudijo in pomembno je le, da se ponesrečenca dobi iz jame ter da se pri tem ne ponesreči še kateri od reševalcev,« dosedanjega poteka reševanja ni želel komentirati namestnik vodje Jamarske reševalne službe.
Je pa ob tem poudaril, da bi lahko slovenski reševalci ponudili kar nekaj »storitev«, ki so pri dosedanjem reševanju povzročale preglavice. »Na začetku so imeli reševalci velike težave s komunikacijo v jami – mi smo ponudili zanesljivo francosko jamsko telefonijo, ki smo jo sami nadgradili z videoprenosom z zmogljivostjo do petih kilometrov. Poleg tega imamo Slovenci preverjeno ekipo minerjev za širjenje ožin. Ravno zdaj se reševalci s ponesrečencem prebijajo skozi ozke meandre, katere bi ob pravočasnem aktiviranju ekipe za širjenje ožin, lahko poširili in omogočili lažji in bistveno hitrejši transport nosil.