Pred skoraj natanko štirimi leti je v javnosti močno odjeknila aretacija poslanca Slovenske nacionalne stranke (SNS) Srečka Prijatelja, ki so ga prijeli med prejemanjem podkupnine. Nekako v senci te zgodbe je ostala še pomembnejša informacija, da so kriminalisti ob tem zaradi suma trgovanja z glasovi poslancev SNS stopili na prste tudi dvema političnima »prvokategornikoma« – kmetijskemu ministru dr. Milanu Pogačniku ter predsedniku SNS in poslancu Zmagu Jelinčiču. Prijatelj je bil sicer vpleten tudi v to zgodbo, saj naj bi igral vlogo nekakšnega kurirja pri dogovarjanju Pogačnika in Jelinčiča.
A medtem ko je bil Srečko Prijatelj v tem času že pravnomočno obsojen na štiri leta zapora zaradi izsiljevanja in je svojo kazen celo že odsedel, v tem drugem primeru, v katerega naj bi bila kot glavna protagonista vpletena tudi nekdanji kmetijski minister in šef SNS, po več kot štirih letih ni jasno niti to, ali je zadeva zrela za sojenje ali ne, saj postopek poteka po polžje. Iz dosedanjega postopka pa je mogoče razbrati, da sta tako tožilstvo kot sodišče nenavadno »prijazna« do Pogačnika in Jelinčiča ter hkrati do Prijatelja.
Glasovi SNS za spremembo zakona in proti interpelaciji
Omenjena trojica se je v primežu kriminalistov znašla 9. marca 2010, ko se je na več koncih države odvila policijska akcija. V Solkanu so tako prijeli Prijatelja, ki je od podjetnika Marjana Mikuža prejel 323.000 evrov podkupnine, do katerih se je dokopal z izsiljevanjem in grožnjami. Preiskovalci so istega dne zaslišali tudi prvaka SNS Zmaga Jelinčiča in takratnega kmetijskega ministra Milana Pogačnika, ker naj bi slednji predsedniku SNS v zameno za podporo »njegovi« spremembi zakona o skladu kmetijskih zemljišč in za podporo pri interpelaciji zoper njega (zaradi afere Bulmastifi oziroma spornega vračanja nevarnih bulmastifov lastniku) obljubil, da bo poskrbel za prenos državnih zemljišč na mestno občino Murska Sobota, s čimer bi se uresničila dolgoletna Jelinčičeva želja o postavitvi letalskega muzeja. Domnevno nespodobno »trgovanje« med Pogačnikom in Jelinčičem so sicer kriminalisti ujeli v prisluhe, ko so zaradi izsiljevanja in drugih sumov kaznivih dejanj nadzirali Prijatelja. Pogačnik, ki je trgovanje z glasovi poslancev SNS zanikal, je takrat vseeno takoj odstopil in se s tem izognil tudi interpelaciji.
Kriminalisti so vse tri osumili kaznivega dejanja dajanja oziroma jemanja podkupnine, a se je zadeva od spektakularne policijske akcije naprej premikala izjemno počasi. Najprej so se z njo skoraj eno leto, do januarja 2011, ukvarjali tožilci v Kopru, ki so jo zatem odstopili ljubljanskemu tožilstvu. Da v Kopru niso bili ravno najbolj temeljiti, kaže podatek, da so ljubljanski tožilci takoj zahtevali dopolnitev zadeve, kar pomeni, da so se z njo nekaj časa spet ukvarjali kriminalisti. Spet je minilo leto dni in januarja 2012 je tožilstvo na ljubljansko okrožno sodišče vendarle vložilo zahtevo za sodno preiskavo. A namesto da bi na tej točki zadeve stekle, so se znova zapletle, saj se preiskovalna sodnica, potem ko je zaslišala vse tri osumljence, z zahtevo za preiskavo ni strinjala. Tako je moral o utemeljenosti preiskave odločati še izvenobravnavni senat sodišča, ki je v nasprotju s stališčem preiskovalne sodnice proti trojici vendarle uvedel preiskavo, a je od zahteve za preiskavo do njene odobritve spet minilo kar 15 mesecev. Še nekaj dodatnih mesecev je nato splavalo po vodi, ker so se zagovorniki Pogačnika, Jelinčiča in Prijatelja pritožili na sklep o uvedbi sodne preiskave, vendar jih je višje sodišče zavrnilo.
Izjemno obsežen kazenski spis
Preiskava je bila tako pravnomočno uvedena, na ljubljanskem okrožnem sodišču pa v tej fazi zaslišujejo priče, ki bi znale povedati kaj o domnevnem podkupovanju in »trgovanju« z glasovi poslancev SNS. V zvezi z nerazumljivo dolgotrajnim postopkom so nam na ljubljanskem sodišču pojasnili še, da je kazenski spis v tej zadevi izjemno obsežen in da je v njem izredno veliko dokaznega gradiva, saj »priloge zajemajo 51 fasciklov, v vsakem fasciklu pa je od 100 do 500 listovnih številk«.
Vseeno je ob podrobnejšem vpogledu v ta primer težko skleniti kaj drugega kot to, da od organov pregona in pravosodnih mlinov morda res ne moremo pričakovati, da bodo prav vse zadeve v štirih letih pripeljali do (pravnomočne) sodbe, vendar lahko javnost, ki naj bi živela v pravni državi, zagotovo upravičeno pričakuje vsaj to, da se bo v štirih letih začelo sojenje (ali da bo morda zadeva zavržena, če bi se očitki izkazali za neutemeljene) za tako odmeven primer, v katerega so vpleteni nekdanji politični »prvokategorniki«.
