Direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig Danijela Mrhar Prelić nam je postregla s podatkom, da je od prej omenjenega skupnega števila zapornic 46 mater, 16 med njimi jih ima mladoletne otroke. Za več kot polovico mater, natančneje 29, veljata polodprti in odprti režim prestajanja kazni, kar pomeni, da konce tednov lahko s svojimi otroki preživijo zunaj zaporniških zidov. To je dobro tako za matere kot za njihove otroke, ki so zlasti v dobi odraščanja zaradi materine kaznovanosti lahko izpostavljeni raznim oblikam boleče socialne zaznamovanosti.
Sedemnajst mater prestaja kazen v zaprtem režimu, kjer nimajo pravice do prostih izhodov in jih otroci obiskujejo v zavodu. »Z namenom zagotavljanja večje zasebnosti smo v zavodu septembra 2010 odprli posebno sobo za obiske otrok, ki so mlajši od 12 let. Opremljena je s številnimi igračami, knjigami, barvicami, pobarvankami in kredami, da lahko otroci na steno narišejo svoje risbice. Ta soba omogoča bistveno bolj kakovostne stike z otroki, občutka zaprtosti in utesnjenosti skorajda ni,« pravi Mrhar-Prelićeva.
Med tednom želijo biti z otroki
Med nedavnim pogovorom z dvema zdaj že nekdanjima zapornicama smo izvedeli, da si zlasti tiste matere mladoletnih otrok, ki so bile zaradi bagatelnih premoženjskih kaznivih dejanj obsojene na krajše kazni, želijo, da bi jim sodišče izreklo kazen v obliki opravljanja družbeno koristnega dela, kar bi tudi za državo predstavljal manjši strošek. Obe menita, da so v takšnih primerih na nekaterih sodiščih preveč trdosrčni. »Ni prav, da so zaradi tega, ker smo po spletu okoliščin pristale v zaporu, posredno kaznovani tudi naši otroci,« sta opozorili sogovornici.
In dodali, da bi bil za matere z odraščajočimi otroki v skrajni sili primernejši tudi takšen režim prestajanja kazni, kakršnega zdaj prestaja brežiška zdravnica Nada Cesarec, ki med tednom opravlja svoj poklic v ordinaciji, v zaporu pa prebiva zgolj ob koncu tedna in ob dela prostih prazničnih dneh. »Otroci svoje matere najbolj potrebujejo med tednom, ko jim je treba pomagati pri učenju in domačih nalogah ter ko je treba v šolo na govorilne ure. Otrokom kaznjenk veliko pomeni tudi to, da jih sošolci vsak dan videvajo z materami, saj si jih večina ne upa izdati, da so slednje v resnici na prestajanju kazni,« razmišljata naši sogovornici.
Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo na ljubljanski pravni fakulteti, ki velja za enega najboljših poznavalcev kaznovalne politike pri nas in je v nekem obdobju tudi sam vodil ženski zapor na Igu, soglaša, da so pri izrekanju zapornih kazni materam (razen kadar so bili otroci žrtve družinskega nasilja) prizadeti tudi njihovi otroci. »Sodišča so precej neodvisna pri presoji okoliščin, zavezuje jih le formalni kriterij dolžine kazni, česar ne smejo prekoračiti. Glede občutkov nekaterih obsojenk v zvezi z izrečeno kaznijo je tako, da bi bilo potrebno pogledati vsak primer posebej in razmisliti, če bi sodišče lahko odločilo drugače. Primerjave, ki jih obsojenke naredijo same med seboj, so vselej čustveno obremenjene. To seveda ne pomeni, da ne prihaja do neupravičenih razlik. Je pa gotovo, da obsojenke ne poznajo okoliščin drugih kaznjenk tako dobro kot svojih,« o razmišljanju nekaterih zaprtih mater meni Petrovec in nadaljuje, »glede Iga, ki ga kar dobro poznam tudi sedaj, sem prepričan, da naredijo, kar se da, da imajo matere, kolikor je mogoče, stike z otroki, če so le v obojestransko korist. V vsakem primeru pa se zavzemam za uporabo alternativnih ukrepov, kjer je le mogoče.«
Precej prostora za izboljšanje
Da imajo obsojenke, kot pravi Petrovec, do določenih okoliščin pri odmerah kazni ter do razmer v samem zaporu lahko precej subjektiven pogled, ki morda ne ustreza dejanskemu stanju, najverjetneje drži. Odprto pa ostaja vprašanje, prepuščeno raziskavi pristojnih organov in institucij, ali nimajo tam zaprte ženske morda vendarle prav, ko med najbolj motečimi dejavniki omenjajo, da se v zaporniški sobi z desetimi posteljami nahajajo tudi tako bolne osebe, ki zaradi nevarnosti prenašanja bolezni na sojetnice prej sodijo v bolnišnico kot v zapor.
Moti jih tudi, da jih zaporniška zdravnica obiskuje preredko, da odvisnice, ki naj bi imele pri zdravnici prednost pred drugimi bolnicami, zlahka prihajajo do drog, da je soba, namenjena obiskom otrok do dvanajstega leta starosti, premajhna in ne omogoča hkratne uporabe dvema ali več materam in da ob obiskih predstavnikov zunanjih ustanov zapornice nad razmerami ne smejo potožiti, saj v nasprotnem primeru izgubijo nekatere ugodnosti in so menda deležne tudi strožjega režima, ki se lahko kaže tudi v zmanjšanju števila mesečnih izhodov, pri čemer so znova najbolj prizadeti njihovi otroci.
