Ena prvih kritičnih situacij, s katero se bo moral po vrnitvi na svoje ministrsko mesto spopasti novi-stari minister za pravosodje dr. Senko Pličanič, so hude finančne težave Javnega gospodarskega zavoda (JGZ) Pohorje, ki deluje v okviru našega največjega zapora na Dobu. Okoli 60 »civilnih« zunanjih sodelavcev in več kot 100 obsojencev, kolikor jih vsak dan iz zapora hodi na delo v zavod, namreč še vedno ni dobilo plače za februar, če tudi nova vlada v kratkem ne bo uredila razmer, pa lahko vsi skupaj ostanejo tudi brez plače za marec in celo brez dela.
Več sogovornikov iz zaporskega sistema nam je namreč povedalo, da od nove vlade še niso dobili nikakršne informacije o nadaljnjih načrtih s Pohorjem, čeprav bi se lahko zgodba kaj kmalu dokončno zapletla tudi zaradi dobavitelja aluminija kot osnovne surovine za proizvodnjo, saj ga JGZ ni plačal že nekaj mesecev. Konec dobave bi seveda pomenil tudi konec proizvodnje.
Nevarnost resnih konfliktov v zaporu
Minister Pličanič se bo težko izgovoril, da mora reševati težave, ki so jih zakuhali drugi, saj je k nezavidljivi situaciji v »zaporskem« javnem zavodu precej prispeval kar sam. Že pred skoraj letom dni ga je na težek finančni položaj opozoril vodja sindikata zaposlenih v zaporskem sistemu Frančišek Verk. »Vendar me očitno ni vzel dovolj resno, saj ni na vlado kot ustanovitelja javnih gospodarskih zavodov naslovil nobenega predloga za rešitev težke situacije,« pravi Verk, ki je s kritično situacijo v zavodu že pisno seznanil tudi nekatere nove ministre in predsednico vlade Alenko Bratušek.
Po drugi strani nam je eden od zaposlenih v zaporskem sistemu, ki ni želel biti imenovan, včeraj povedal, da je Pličanič že lani obljubil, da bo zagotovil okoli milijon evrov za delovanje JGZ Pohorje, a se potem ni zgodilo nič. In prav okoli milijon evrov bi zdaj po neuradnih podatkih potrebovali v javnem zavodu, da bi zagotovili plače za dva meseca, poplačali upnike in zagotovili dobave za naprej, hkrati pa bi dosegli tudi deblokado izvršbe, ki že grozi zavodu.
Ker vlada Janeza Janše ni rešila akutnih finančnih težav v JGZ Pohorje, je tudi to breme padlo na novo vlado, ki bi morala zdaj sprejeti program dela in na tak način potrditi že sprejeti načrt, da se bodo težave reševale s prestrukturiranjem. Če se za to ne bi odločila, bi ji preostala samo še ukinitev »zaporskega« javnega zavoda, vendar poznavalci pravijo, da bi bila ta odločitev za državo še dražja, v občutljivih zaporskih razmerah pa bi tvegali tudi naraščanje konfliktov, ki bi lahko pripeljali celo do krvavih dogodkov. »Če ne bodo mogli več delati, bodo nekateri zaporniki dobesedno znoreli, saj jih ni malo, ki jim delo predstavlja neko odrešitev, kamor lahko vložijo svojo energijo. In vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi več imeli dela,« nam je povedal še eden od zaposlenih v zaporu, ki je prav tako želel ostati anonimen.
Takšno stanje ne more trajati v nedogled
Za zdaj razmere v zaporu na Dobu še niso kritične, nam je zaupal direktor največjega slovenskega zapora Jože Podržaj, a je bilo mogoče iz njegovih besed razbrati, da varnostna situacija vendarle ne vliva optimizma. »Zaradi velikega razumevanja tako zaposlenih kot obsojencev za zdaj ni nobenih konkretnih težav, a takšno stanje seveda ne more trajati v nedogled. Problem je, da čas teče, a se ne zgodi nič, čeprav že lep čas opozarjamo na težak položaj. Zato v kratkem upamo na neki signal iz Ljubljane,« je bil jasen Podržaj, ki več o trenutnem položaju ni želel povedati.
Naj za boljšo sliko dodamo, da v okviru slovenskih zaporov deluje pet javnih gospodarskih zavodov, najslabše pa gre prav JGZ Pohorje, kjer so že od lanskega poletja komajda redno zagotavljali plače za zaposlene in zapornike. V zavodu izdelujejo predvsem gasilske armature, ki jih večinoma izvozijo v Nemčijo, s čimer na leto ustvarijo za pet do šest milijonov evrov prihodkov. Kar kaže, da gre drugače za dobro delujočo ustanovo in da bi lahko država, tako pravi eden od naših sogovornikov, z neko pametno poslovno politiko v JGZ Pohorje omogočila ustvarjanje lepih dobičkov, kot so jih znali že v minulih desetletjih, ko situacija nikoli ni bila tako slaba, kot je zdaj.
