Znova je bil zaslišan v zvezi z odškodninsko tožbo, ki jo je vložil zaradi tragičnega dogodka – sprva jo je naslovil na lastnika živali dr. Saša Baričeviča in njegovo partnerico dr. Zoro Roter. A ker je v vseh teh letih, kar tožbo meljejo sodni mlini, najprej umrla ona, nato pa še on (kot je znano, so tudi Baričeviča pokončali njegovi psi), se je tožbeni zahtevek prenesel na dediča, Baričevičeva starša. Toda pred časom je umrl še oče Jože Baričevič.
Ponovno o premoženjski škodi
Dobrih osem let po dogodku, ki je Megliču obrnil življenje na glavo, je stanje takšno: sodba, s katero mu je sodišče prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, je pravnomočna, del, ki se nanaša na nepremoženjsko, pa še ne. V okviru nepremoženjske škode je zahteval 112.600 evrov, prisodili pa so mu jih 86.000 – zaradi pretrpljenega strahu 12.000 evrov, zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 21.000 evrov, zaradi skaženosti 15.000, zaradi duševnih bolečin zaradi tako imenovanega bistvenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 38.000 evrov.
Da je višina odškodnine v tem delu pravilna in pravična, se je pred kratkim strinjalo tudi ljubljansko višje sodišče, ne pa tudi z delom, ki se nanaša na premoženjsko škodo. Meglič je v okviru te zahteval 40.000 evrov odškodnine in 462 evrov mesečne rente, po odločitvi prvostopenjskega sodišča pa naj bi dobil zgolj 14.026 odškodnine in 348 evrov rente. Po navodilih višjega sodišča mora okrožno znova presoditi o zahtevku za nego in pomoč, oceniti izgubo dohodka pa tudi ponovno odločiti o višini rente. S tem se mora zdaj ukvarjati že tretja okrožna sodnica po vrsti; najprej je primer obravnavala Mojca Lobnik, ki je bila sredi procesa dodeljena na drugo delovno mesto na pravosodnem ministrstvu. Službo je medtem zamenjala tudi naslednja sodnica, Lidija Ravbar Šinkovec, tako da je zdaj spis dobila v roke Ponikvarjeva. Včeraj je najprej poskušala s poravnavo med strankama, ko ji to ni uspelo, pa je dodatno zaslišala Megliča glede tega, kakšno nego je potreboval po prihodu iz bolnišnice.
Brez pomoči ne bi šlo
Kot je dejal, je bil hospitaliziran tri tedne, potem pa je sledilo skoraj enoletno ambulantno zdravljenje. Najbolj nebogljen je bil prvih 12 tednov. »Potreboval sem pomoč pri osebni negi, pri vsakodnevnih opravilih, hranjenju, oblačenju. Žena mi je vsak dan delala limfno drenažo, me masirala... Upoštevati pa morate, da sem imel poškodovano tudi levo roko in da sem imel rane tudi po nogah, ki so me pekle,« je povedal tožnik in dodal, da so ga nato za tri tedne napotili v zdravilišče, kjer tudi brez pomoči soproge ne bi šlo. Navedbe izvedenca, da je tujo pomoč in nego potreboval le mesec in pol, je označil za netočne. »To nikakor ni res. V tistem času sem še hodil na dnevno previjanje, roka je bila hudo vneta, treba jo je bilo čistiti in vseskozi sem potreboval pomoč,« je opisoval.
Sodnica je odredila, da mora izvedenec pisno dopolniti svoje mnenje, in narok preložila na 9. julij.
