Sosedi niso slišali ničesar, saj je storilec uporabil škorpijona z dušilcem zvoka. Policija je zato potrebovala kar dve leti, da je razkrila motiv trojnega umora in prišla na sled glavnemu storilcu in njegovim pajdašem. Ključna je bila okoliščina, da se je Radovan Joksić iz Zemuna med prebiranjem časopisnega članka, v katerem je pisalo, da policisti še zmeraj iščejo storilca, v kavarni nekomu pohvalil, da je zagrešil ta umor in da ubiti podjetnik v svojem stanovanju sploh ni imel 200.000 nemških mark, kot je domneval.
Vodja je bil Slovenec
Ena izmed prič tega pogovora je takrat o vsem skupaj obvestila policijo. Kmalu so ugotovili, da Joksić, ki je bil v času umora star komaj 21 let, nosi usnjeno jakno, ki je bila last umorjenega. Odvzeli so mu prostost, v preiskavi pa se je Joksić skesal, priznal krivdo in podrobno opisal potek dogodkov.
Strelec je policistom in tožilcem povedal, da je bil vodja akcije tedaj 21-letni Slovenec Aleksander Žlender, s katerim je poprej sodeloval pri nelegalni preprodaji goriva. V Fruškogorsko ulico so se pripeljali s kombijem, v katerem sta počakala Nebojša Titelac in Aleksandar Stanković, Žlender in Joksić pa sta vstopila v stanovanjski blok in na hodniku počakala na žrtev.
Začudena sta bila, ko je podjetnik prišel v spremstvu partnerke in nečaka. Ko je Salatić odklenil vrata, sta se mu približala Žlender in Joksić ter ukazala, naj vsi skupaj vstopijo v stanovanje in se uležejo na tla. Po besedah preiskovalnega sodnika Branislava Todića je Žlender tedaj Joksiču ukazal eksekucijo trojice, »ker mrtva usta ne govorijo«. Joksić je vse ubil, potem sta preiskala stanovanje, vendar pričakovanih več tisoč nemških mark nista našla.
Vse, kar sta odnesla, je bila Salatićeva denarnica, v kateri je bilo 400 nemških mark in 150 dolarjev, s trupla pokojne Slavice sta pobrala zlatnino, odnesla sta tudi dve usnjeni jakni, ki sta jih našla v stanovanju. Še preden sta zapustila kraj zločina, je Joksić odprl hladilnik, si vzel nekaj za prigriznit in popil sok. Zlatnino so zatem izročili Aleksandrovemu očetu Jeronimu Žlendru, ki jo je odnesel v Slovenijo in jo prodal.
Sprva obsojen na smrt
Senat okrožnega sodišča v Beogradu je Joksića obsodil na najvišjo možno kazen: smrt s streljanjem, vendar mu je vrhovno sodišče leta 2002, potem ko se je spremenila ustava, kazen spremenilo v 40 let ječe. Žlendrov oče je moral za rešetkami prebiti leto dni, Titelac in Stanković pa sta bila v ponovljenem sojenju obtožbe oproščena, ker se je izkazalo, da nista vedela, kako krut načrt je pripravljal Žlender.
Slednji se je uspel izmakniti srbskim pravosodnim organom, ker se je že leta 1993 vrnil v Slovenijo. Ko se je Srbija vključila v Interpolovo mrežo in je izdala mednarodno tiralico, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo tudi njega dosegla roka pravice. Slovenski policisti so ga dejansko izsledili predlani v Bistrici ob Dravi, kjer je neopazno živel vrsto let.
Srbija je na pobudo mariborskega tožilstva odstopila kazenski pregon Sloveniji. Stekla je sodna preiskava, tožilstvo je proti Žlendru vložilo obtožbo za tri kazniva dejanja umora, obtožnica pa je 4. julija letos dočakala pravnomočnost, je poročal časnik Večer. Kdaj bo na okrožnem sodišču v Mariboru opravljen predobravnavni narok, še ni znano, Žlender pa se bo na sodišču lahko branil s prostosti.
