Izgubljeni v statistiki
Da bi bilo stanje prometne varnosti lahko še bistveno boljše, se sicer strinja sekretar komisije za preventivo in vzgojo v cestnem prometu pri AMZS Robert Štaba. Po njegovih besedah se stanje izboljšuje po inerciji, s katero pa ne smemo biti zadovoljni. Če se zadovoljimo le s počasnim napredkom po inerciji, to namreč pomeni, da ne vidimo več naslednjih korakov. »Ogromno so naredile nevladne organizacije in mediji,« je prepričan Štaba, ki sicer opozarja, da podatki o zmanjšanju števila smrtnih žrtev niso edino merilo za ocenjevanje prometne varnosti. V zadnjih letih je avtomobilska industrija na področju varnosti zelo napredovala, vedno hitrejša in učinkovitejša pa je tudi zdravstvena pomoč.
»Danes hudo prometno nesrečo preživi marsikdo, za katerega bi bila pred leti ista prometna nesreča usodna. Vprašanje pa je, kako kvalitetno življenje ima po nesreči,« o problematiki nesreč s hudimi in predvsem trajnimi posledicami, ki se izgubijo v statistiki, razmišlja Štaba. Statistika sicer beleži hude poškodbe (lani 848, za letos pa podatki še niso na voljo), ne pa tudi, ali in kako trajne so. Tako se kot huda poškodba v statistiko zabeležita tako zlomljena roka kot tudi trajna invalidnost.
Prav tako lahko v prihodnjem letu začnejo postajati vedno bolj pereč problem slovenske ceste same. Državne ceste so že nekaj let finančno podhranjene, zato obnove stojijo. Prihodnje leto ne bo nič bolje, že zdaj pa je polovica od 6000 kilometrov državnih cest v slabem stanju. Denarja zmanjkuje že za povsem običajno vzdrževanje, kaj šele, da bi iskali nove rešitve za večjo varnost. »Če se v ceste ne bo vlagalo, se bo stopnja nevarnosti zviševala,« meni prometni strokovnjak Andrej Brglez. Če ignoranci vlade do cest prištejemo še zadnjo korupcijsko afero s kupovanjem vozniških dovoljenj in potrdil o tečajih varne vožnje, je stanje še toliko bolj skrb zbujajoče.
»Od afere dalje se ni zgodilo nič«
Oba naša sogovornika se strinjata, da je najbolj črn madež na področju cestnoprometne varnosti letos predstavljala afera sistemske korupcije med avtošolami in šolami varne vožnje, ki jo je pospremilo še sprenevedanje odgovornih na ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Prav zadnje vliva največ pesimizma. Po mnenju Brgleza je ironično morda celo dobro, da se je afera razkrila v takšni razsežnosti (policisti so odkrili več tisoč nepravilnosti), saj bi si odgovorni sicer še bolj zatiskali oči.
»Vsakemu laiku je jasno, da gre za sistemsko napako, zaradi razsežnosti afere pa jo je bilo težje prikriti,« denimo razmišlja Brglez, ki sicer pogreša odločnost na strani politike. »Od afere dalje se ni zgodilo nič. Pričakujem pa, da se bodo odgovorni najprej soočili s težavo, jo preučili in odpravili. A do danes še nisem zaznal niti, da bi kdo resnično priznal napako. Prav tako sem pogrešal odziv predsednice vlade, ki bi morala napovedati, kako odpraviti tovrstne težave. Gre namreč za tako velik problem, da ne zadeva samo ministrstva za infrastrukturo. Ob tem je težko prezreti, da ista vlada tudi ne najde denarja za ceste. Do rešitve ni mogoče priti le s tem, da zamenjaš dva človeka in napoveš boljši nadzor,« je do neodzivnosti politike kritičen Brglez.
Po Štabovem mnenju mora recept za boljšo prometno varnost – poleg že omenjene odgovornosti ministrstva in agencije za varnost v prometu ter nujnih sredstev za ceste – v prihodnjih petih letih vsebovati tudi bistveno več izobraževanja s področja varnosti v osnovnih in srednjih šolah, saj se inercija lahko tudi izpoje in zvodeni.