Sovaščani so Horvata opisali kot svojevrstnega, povsem miroljubnega vaškega posebneža. Podobno so domačini znali povedati tudi o 45-letnem Petru Topolovcu iz Zakl na območju Ptuja, ki je že pred več kot petnajstimi leti obležal pod težkimi udarci Oliverja Hriberška in Aljoše Vogrinca (sojenje – Hriberšek je krivdo priznal in dobil dve leti zapora – poteka šele zdaj, saj je Hriberšek po zločinu pobegnil na Hrvaško). »Nikomur ni hotel nič žalega, a so si ga ljudje privoščili. Pretepali so ga mnogi, vendar se ni nikoli pritoževal,« so po smrti Topolovca leta 1998 vaščani Zakl povedali za Slovenske novice. Konec leta 2004 sta se brezdomca pri Pijavi Gorici več kot tri ure kruto znašala nad kolegom in ga ubila. Povod za spor je bila izginula pašteta. Podobnih zgodb je še več.
V očeh nasilnežev so prikladne žrtve
Skrajno zaničujoč odnos do pripadnikov družbe, za katere samooklicani pošteni davkoplačevalci ocenijo, da so vredni manj, ni nič novega. V kombinaciji z dodatnim motivom oziroma povodom pa se lahko zaničevanje odraža tudi v izjemni krutosti. Tovrstne žrtve so navadno povsem nemočne, v očeh nasilnežev in njihovega razmišljanja pa imajo še eno »pragmatično« lastnost: pogrešljivost.
»Za serijske morilce je značilno, da si za žrtve pogosto izberejo osebe, ki so brezdomci, ali fante in dekleta, ki se prostituirajo. Strah pred tem, da bi jih dobili, je namreč manjši, saj razmišljajo, da teh ljudi ne bo nihče pogrešal,« razlaga dr. Igor Areh, psiholog, ki poučuje na fakulteti za varnostne vede. Da nasilneži ljudi s socialnega dna vidijo kot ničvredne, je prav tako pomemben dejavnik, še bolj ključna pa je moč, ki jo čutijo nad njimi: »Strašljivo je, da je takšno vedenje težko predvideti. Pavšalno lahko rečem, da (v primerih nasilja, kakršno je bilo znašanje nad Horvatom, op. p.) niti ne gre za psihopatske osebnosti, ki ne zmorejo empatije. Včasih gre za ljudi, ki niso bili nikoli prej kaznovani in so v svojem okolju povsem neproblematični,« dodaja psiholog.
Luciferjev efekt
Povod za nasilje je lahko neki konkreten motiv, čez vse meje človeških norm pa storilce potisnejo različne okoliščine. Alkohol je ena izmed njih, a nikakor edina. Zgodovina in sedanjost poznata hude vojne zločince, ki so bili pred vojno in po njej povsem nenasilni. Ljudje, ki se zatečejo k nasilju (ne samo v izrednih vojnih razmerah), pa včasih čez leta niti sami ne morejo verjeti in razumeti svoje nekdanje krutosti, pri čemer je hkrati nemogoče govoriti o tem, da bi bili tedaj zmanjšano prištevni ali celo neprištevni. Posledic se tudi med nasilnim vedenjem povsem dobro zavedajo.
Svoj prispevek doda nasilje v skupini, kjer se odgovornost v očeh storilcev porazdeli in zato zmanjša. Skupinsko nasilje lahko pripelje celo do občutkov popolnega razosebljenja tako žrtve kot storilcev ter jih zato še bolj prevzame in potegne vase. Vztrajanje pri nasilju in izživljanju daljše časovno obdobje (več ur) brez kakršne koli »streznitve« je kljub temu težko razumeti, Areh pa ga pripisuje prav vplivu navzočnosti drugih in strahu pred izstopom iz skupine, ki deli isto usodo.
Ameriški psiholog in avtor znanega stanfordskega zaporniškega eksperimenta Philip Zimbardo je v raziskovanju, kako lahko »dobri ljudje postanejo zli«, uvedel termin Luciferjev efekt, ki pa se z biblično transformacijo božjega najljubšega angela v hudiča spogleduje le simbolično. Temelji namreč na znanstvenem preučevanju obnašanja ljudi (v veliki meri prav na stanfordskem eksperimentu z elektrošoki, ko se je stopnja trpinčenja udeleženih v teku poizkusa vztrajno povečevala), ko na njih vplivajo različne zunanje okoliščine in ko so postavljeni v vplivno vlogo. Po prepričanju Zimbarda lahko prav kombinacija moči in različnih nevsakdanjih situacij pri sleherniku izzove nerazumsko nasilje ne glede na njegovo osebnost in moralna stališča. Zato zagovarja tezo, da ne obstajajo dobri in slabi ljudje, temveč da so vsi dovzetni tako za dobra kot tudi slaba dejanja.
