V pivu ni bilo prepovedanih snovi
Prvostopenjsko sodišče je kar dvakrat pritrdilo njegovi pravici do odškodnine, a je nato višje sodišče vse skupaj obrnilo na glavo in tudi s pomočjo nekaterih nenavadnih argumentov odškodninski zahtevek zavrnilo, čemur so zdaj pritrdili še vrhovni sodniki. Njegov odvetnik Borut Škerlj ob tem razočarano ugotavlja, da sodišča v podobnih primerih – kadar nasproti običajnemu državljanu stoji država – naredijo vse, da tožbeni zahtevek zavrnejo, a zgodba zanj ni končana, saj namerava vložiti še ustavno pritožbo.
Zemir Begič je proizvodnjo konopljinega piva, pri varjenju katerega je uporabljal eterično olje navadne konoplje (ta za razliko od indijske konoplje ni mamilo), v svoji pivovarni v Semiču zagnal sredi leta 1998. Za eksotično pivo je vladalo precejšnje zanimanje, a se je zalomilo po obisku zdravstvenih inšpektorjev iz Novega mesta, ki so Begiču prepovedali nadaljnjo proizvodnjo piva iz hmelja in konoplje, ker naj bi eterično olje vsebovalo THC, psihotropno snov, ki jo najdemo v indijski konoplji. Čeprav so temu pritrdili tudi policijski forenziki, je Begiču s pomočjo analiz strokovnih ustanov iz Slovenije in tujine uspelo dokazati, da v olju ni bilo prepovedanih snovi. Pozneje sta mu pritrdila tako upravno kot leta 2004 še vrhovno sodišče, a mu vse skupaj ni pomagalo, saj je zaradi nekajletne ustavitve proizvodnje podjetje propadlo.
Pravico je medtem začel iskati na sodišču, kjer je od države terjal več milijonov evrov odškodnine, in novomeško okrožno sodišče je kar dvakrat ocenilo, da je do nje tudi upravičen, o višini odškodnine pa ni odločalo. Argumenti sodišča so bili zelo nazorni, saj je med drugim ugotovilo, da je bilo pri inšpekcijskem nadzoru zagrešenih več nepravilnosti, poleg tega naj bi zdravstveni inšpektorji s svojim »nezakonitim, površnim in nerazumljivo trmastim ravnanjem« Begiču povzročili ogromno škodo. Kljub zelo jasnim ugotovitvam je višje sodišče primer prvič razveljavilo, v drugo pa je zadevo zaključilo kar samo – z zavrnitvijo zahtevka, pri čemer je uporabilo argumente, ki jih pred tem še ni bilo mogoče slišati. Kar 11 let po vložitvi tožbe so denimo ugotovili, da problem ni predstavljal THC v eteričnem olju, pač pa naj pivo ne bi ustrezalo zdravstvenim zahtevam glede neoporečnosti živil, poleg tega menda inšpektorat Begiču tudi ni prepovedal prodaje oziroma proizvodnje piva niti ne uporabe ekstrakta pri varjenju.
Vedno ugodijo državi
S precej podobnimi argumenti je zdaj revizijo primera zavrnilo tudi vrhovno sodišče, ki je ocenilo, da tožniku ni bila prepovedana uporaba ekstrakta, pač pa splošna uporaba prepovedanih substanc. »Vsebina odločb njegovemu podjetju ni onemogočala proizvajanja spornega produkta in že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda,« je o Begičevi pravici do odškodnine zapisalo vrhovno sodišče in med drugim dodalo, da »napake v postopku, napake pri presoji dokazov ter zmotna uporaba materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja«. Pri zadnjem so vrhovni sodniki merili na to, da »sicer nepravilno ravnanje upravnih organov« (zdravstvene inšpekcije, op. p.), ki so Begiču s premajhno količino odvzetega vzorca spornega ekstrakta ob svojem obisku pivovarne onemogočili izvedbo naknadne analize (s katero bi lahko dokazal, da v njem ni prepovedanih substanc), »ne utemeljuje protipravnosti delovanja države«.
Ob vsem skupaj bi se lahko vsakdo upravičeno vprašal, kako je mogoče, da različna sodišča isto zadevo razumejo tako diametralno nasprotno, in kako lahko eno sodišče ravnanje državnih organov oceni kot izrazito napačno in celo nezakonito, medtem ko drugo sodišče kljub nekaterim ugotovljenim napakam in kršitvam ne vidi podlage za odškodninsko odgovornost? Zato niti ne čudi ogorčena reakcija Begičevega odvetnika Boruta Škerlja, ki je prepričan, da se vsakdo, ki se odloči za tožbo proti državi, znajde v popolnoma neenakopravnem položaju. »Pri čemer ne govorim na pamet, saj lahko na podlagi izkušenj rečem, da gre zdaj že kar za sistemski problem in da sodišča v takšnih primerih, čim se le pokaže možnost, vedno ugodijo državi,« je brez dlake na jeziku dejal odvetnik, ki je prepričan, da je takšnih primerov preveč, da bi lahko šlo za naključje.
