V prihodnjih dneh bo jasno, ali bo Igor Bavčar, zaradi trgovanja z delnicami Istrabenza pravnomočno obsojen na sedemletno zaporno kazen, odšel za zapahe ali ne. Iz zdravstvenih razlogov je namreč pred časom zaprosil za odložitev prestajanja zaporne kazni. Na ljubljanskem okrožnem sodišču so ga sprva zavrnili, a je višje sodišče takšno odločitev razveljavilo, prvostopenjskemu sodišču pa naložilo, naj o obsojenčevem zdravstvenem stanju povpraša medicinskega izvedenca. Izvedenec kardiolog naj bi po neuradnih podatkih najprej ocenil, da Bavčar, ki ima očitno težave s srcem, zaradi hujše bolezni ni sposoben bivanja v zaporu, pozneje pa naj bi mnenje nekoliko spremenil, češ da je sposoben, bi bilo pa bolje, da bi mu prihod v zapor odložili za pol leta.
Odložitev prestajanja zaporne kazni zaradi hude bolezni sicer omogoča zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem je obsojenec nezmožen za prestajanje kazni takrat, ko glede na svojo bolezen potrebuje nego, pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, a mu tega v zaporu ne morejo zagotoviti. Ali je zmožen prestajati kazen ali ne, odloči sodnik, ki pa se, ker ni strokovnjak na tem področju, pri tem običajno opre na mnenje zdravnikov. A zdravniško potrdilo o nezmožnosti prestajanja kazni v takšnih primerih ne zadošča, pač pa je potrebna ocena izvedenca ali komisije za izdelavo izvedenskih mnenj pri medicinski fakulteti. Komisija pride še posebej v poštev v primerih, v katerih sodnik oceni, da mora obsojenčevo stanje osvetliti več izvedencev različnih medicinskih specialnosti.
Kronični bolniki lahko bivajo v zaporu
Kako je s prestajanjem kazni za srčne bolnike, dobro ve novomeška zastopnica pacientovih pravic Zlata Rebolj, ki »pokriva« tudi zapor na Dobu. Po njeni oceni kronični srčni bolniki, ki se na primer zdravijo z zdravili, lahko bivajo v zaporu. Izjema pa so posebne okoliščine, ko bolnik na primer potrebuje terapijo s kisikom.
Ko gre storitve osnovnega zdravstva, je za zapornike po oceni Reboljeve dobro poskrbljeno. Zatakne se, ko gre za ostarele in oslabele bolnike, ki bi pri vsakdanjih dejavnostih potrebovali pomoč, ali pa tiste, ki bi potrebovali nego po operaciji oziroma zdravljenju v bolnišnici. »Težava so tudi rane zaradi diabetesa, pri katerih bi bolniki potrebovali pomoč.« Patronažne službe, ki na njihovih domovih pomaga takšnim bolnikom, v zaporu namreč ni, zaporniki pa morajo zato v bolnišnici ležati dlje kot bi sicer. Prav tako so zastareli ambulantni prostori, v katerih bolnike v zaporih oskrbujejo.
Odločati bi moralo več zdravnikov
Zagate bi lahko v veliki meri rešili z ustanovitvijo somatske bolnišnice (bolnišnice za telesne težave) za zapornike po vzoru mariborske forenzične psihiatrije, meni Reboljeva. »Z malo denarja bi lahko uredili del enega od zaporov, ki bi bil namenjen bolnišnici. S tem bi se lahko v Sloveniji izognili tudi tožbam oziroma sodbam evropskega sodišča za človekove pravice, ki opozarjajo na neustrezno zdravstveno oskrbo. Država bo morala nekaj narediti, saj bo treba sicer na ta račun še naprej plačevati visoke kazni.« Hkrati pa bi bilo po oceni Reboljeve bolje, da bi o zahtevnih dilemah, ali prestajanje zaporne kazni odložiti, odločalo več zdravnikov, ne pa da se sodišče opira na samo eno mnenje.
»Zaprtim je treba zagotoviti zdravstveno oskrbo. Načeloma pa lahko bolnik z urejeno kronično boleznijo biva v zaporu,« ugotavlja tudi Damjan Kos, direktor sektorja za informiranje in odnose z javnostjo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Sodišča lahko v primerih, kakršen je Bavčarjev, ZZZS sicer zaprosijo, naj presodi o ustreznosti mnenja izvedenca, da bi bilo treba kazen zaradi zdravstvenih težav odložiti. A v praksi se sodišča nanje ob tako kompleksnih vprašanjih ne obračajo, je pojasnil Kos. Tudi nasploh po njihovem sedanja ureditev, ko ZZZS presoja o ustreznosti mnenj zdravnikov izvedencev, ni dobra. Možna rešitev bi na primer bila, da bi sodišča za to plačala zdravniški zbornici, ki že tako opravlja nadzor nad strokovnim delom zdravnikov, je še spomnil Kos.
Zidar, Grubelič, Kovačič...
Dodajmo, da za enega najbolj odmevnih primerov, ko obsojencu iz zdravstvenih razlogov do nadaljnjega ni treba v zapor, velja primer proslulega gradbenega barona Ivana Zidarja. Zaradi 14-mesečne zaporne kazni v zadevi Čista lopata bi moral na Dob že 1. oktobra lani, a je petčlanska komisija ljubljanske medicinske fakultete njegov prihod odložila za eno leto. V začetku letošnje jeseni je njegov odvetnik vložil nov predlog za odlog in komisija ga je spet odobrila. Odlog zdaj velja do 20. novembra 2015, do takrat pa mora Zidar vsak mesec sodišču poslati zdravniška potrdila. Nekdanji direktor SCT ima sicer še devet odprtih kazenskih postopkov – nekateri so tudi že na sodiščih, a Zidarju ni treba na zatožno klop, saj po mnenju izvedencev ni zmožen spremljati sojenja.
Znani so tudi primeri, ko je bil obsojenec že v zaporu, a so mu prestajanje kazni zaradi bolezni prekinili. Sandiju Grubeliču, obsojenemu zaradi avtomobilskih goljufij, so sedemletno zaporno kazen zaradi zdravstvenih težav najprej znižali za pol leta, potem pa so ga, takrat je kazalo, da začasno, izpustili iz zapora. Vendar se mu tja zaradi kroničnega obolenja ni bilo treba več vrniti. Tudi nekdanjemu direktorju novogoriškega Hita Danilu Kovačiču, ki je bil zaradi zlorabe položaja obsojen na tri leta in osem mesecev zapora, so zaradi bolezni prekinili prestajanje kazni. Najprej so mu jo pogojno odložili za pet let, na koncu pa je takratni predsednik vlade Janez Drnovšek podpisal odlok o njegovi pomilostitvi.
Mojca Furlan - Rus, Nina Knavs
