S tem se je izognil možnosti, da bi ga v največji slovenski zapor privedli policisti, saj bi se moral tam zglasiti že dva dni prej, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo zanj ljubljansko sodišče odredilo prisilno privedbo na prestajanje zaporne kazni.

Frantar je že dlje časa živel v ljubljanskem duhovniškem domu v Trnovem, menda namenjenem upokojenim duhovnikom, kjer smo včeraj zgodaj popoldne preverili, ali je resnično odšel za rešetke. Prijazna gospa na centrali je pojasnila, da Frantarja ni doma in da je "odšel nekam ven" ter da ne vedo, kdaj se vrne. Kasneje smo izvedeli, da je svoje stalno prebivališče zamenjal za daljše obdobje, saj smo dobili potrditev, da je dejansko odšel na prestajanje kazni, kjer bi moral preživeti naslednja dobra štiri leta, saj je skoraj leto dni že odsedel v ljubljanskem priporu.

Leto dni v priporu

Tam se je znašel, ker je pred osmimi leti, ko bi se moralo začeti sojenje, pobegnil v misijon v Malaviju na jugu Afrike. Nato se je šele jeseni leta 2006 skrivoma vrnil v domovino. Kljub temu, da je bila za njim razpisana mednarodna tiralica in da so na ljubljanski nadškofiji vedeli za njegov povratek, so ga policisti prijeli šele mesec dni po vrnitvi v Slovenijo, kar je ravnanje Cerkve v tem primeru postavilo v precej nenavadno luč. Potekala je celo policijska preiskava, ali ni šlo v tem primeru za kaznivo dejanje pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju, za kar je predpisana zaporna kazen. Takšnih sumov na koncu niso mogli potrditi, čeprav so po naših neuradnih podatkih pobeglega duhovnika prijeli v eni od institucij na območju Ljubljane, ki sodi pod okrilje Cerkve.

Frantar, ki je delo dušnega pastirja v župniji Kašelj - Zalog opravljal kar 25 let, je nato novembra istega leta tudi prvič stopil pred sodnika, primer pa se je s pravnomočno obsodbo na petletno zaporno kazen na višjem sodišču končal šele decembra 2008. Sodišče je namreč ugotovilo, da je kašeljski duhovnik več kot dve leti spolno zlorabljal takrat še ne desetletno deklico, ki je bila žrtev njegovega sprevrženega početja v obdobju od leta 1990 do 1992. V tem obdobju je moralo nesrečno dekletce prestati tako rekoč vse razen posilstva, župnik pa je za zlorabljanje izkoristil skoraj vsako priložnost, tako v župnišču kot na domu dekličinih staršev, ki jih je redno obiskoval.

Slabo zdravje, slab izgovor

Čeprav bi moral za rešetke že pred več kot enim letom, se je Frantar odhodu v zapor uspel izogniti zaradi zdravstvenih težav. Tudi ko se je pred več kot mesecem dni izkazalo, da je sposoben za prestajanje kazni, je skušal sodišče znova prepričati s prošnjo za odložitev zaporne kazni, vendar brez uspeha. Višje sodišče ga je zavrnilo, zato bi moral nemudoma oditi v zapor, a je odhod na Dob odlagal do včerajšnjega dne, ko mu je nad glavo že resno visela grožnja, da ga bodo na prestajanje kazni prisilno privedli policisti.

Frantar se je na Dobu pridružil ormoškemu župniku Albinu Žnidariču, prav tako obsojenemu zaradi pedofilije, ki tam prestaja zaporno kazen, dolgo pet let in pol. Obsojen je bil zaradi treh primerov spolnega napada na otroka, njegove žrtve pa so bili dečki. V nasprotju s Frantarjem so Žnidariča za rešetke pospremili policisti, saj se je lani poleti, ko bi moral nastopiti kazen, skril pred roko pravice.