Redki prebivalci, ki ostali v mestu, so spali za trimetrskimi zidovi srednjeveške smodnišnice ob morju. Iz Črne gore so s topovi občasno obstreljevali Napoleonovo trdnjavo na hribu. V Dubrovnik sem prišel iz porušenega Vukovarja, ki je bil tarča tankovske ofenzive iz Beograda in prvih registriranih množičnih vojnih zločinov na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Pripotoval sem čez Kninsko krajino. Tam je od poletja 1990 potekala pozicijska vojna med srbskimi uporniki pod zaščito kasarne generala Ratka Mladića in hrvaško policijo.

Vse, kar smo do leta 1990 poznali kot jugoslovansko državo, je bilo v vojni. Pa vendar je bilo z vseh strani Evrope slišati, da bi bi bilo priznanje Slovenije in Hrvaške strašna nevarnost, ker bi lahko povzročilo oborožene konflikte. Še danes je mogoče slišati, da je vojne v Jugoslaviji sprožilo nemško priznanje prvih dveh držav, ki sta razglasili samostojnost. Ob tem se je na veliko govorilo, da bodo ogroženi ekonomski interesi sosednjih držav, da bo prišlo do hude destabilizacije EU, ki bo vsaj ekonomsko propadla, če že ne tudi politično razpadla. Ob vsem čudnem, kar se je dogajalo, je to bila najbolj čudaška politična fantazija v obtoku. Kar se je imelo zgoditi, se je zgodilo, preden so evropske države opazile, da se na tem področju sploh kaj dogaja. Jugoslavija je začela razpadati leta 1971 in se je v osemdesetih letih razvila v sedem državnih enot, ki so v skupni državi videle vsako leto manj smisla. Priznanje je zgolj potrdilo, da je leta 1991 politični položaj v nekdanji Jugoslaviji postal ireverzibilen in da mu je treba dati inteligenten mednarodno-pravni okvir, četudi vsa zgodba v očeh Evropejcev zveni neumno. Rezultat pa je še kar pameten. Slovenija je ugledna članica EU, z nekoliko več politične sreče in nekoliko manj malicioznosti zdajšnjih članic pa bi bila to tudi Hrvaška. Iz te zgodbe se je celina naučila marsičesa.

Ali pa nič. Ob napovedih o razglasitvi samostojnosti Kosova je zdaj v Evropi slišati podobne zgodbe kot leta 1991 o Sloveniji. Prezgodnje priznanje Kosova lahko destabilizira vso regijo in ogrozi enotnost Evrope. Ali kdo resno misli, da je bil ta konec sveta v zadnjih dvajsetih letih stabilen? Ali da lahko še ena dvomilijonska državica na robu evropskega imperija razstreli Evropsko unijo? Zadnjih petnajst let njegovo nestabilnost generira nejasen položaj pokrajine, ki je dejansko od Srbije ločena država brez ustreznega mednarodnega statusa in brez vsakršnih jasnih kriterijev o odgovornosti njenih političnih institucij za lastno usodo. Priznanje bo iz Kosova naredilo državo, v kateri bodo Albanci odgovorni za vse, vključno z varnostjo srbske manjšine. Če sami silijo v to, res ni jasno, zakaj bi jih pri tem ovirali. Najbolj nenavadno pri tej zgodbi je, da tudi Slovenija za Evropejci ponavlja vse zadržke, ki jih je leta 1990 slišala na lastni račun. Pa so se vsi izkazali za namišljene. Države nekako že poskrbijo same zase. In če ne, je vsaj odgovornost jasna. Ni čisto razvidno, zakaj se Evropa boji, če se na njenem robu stvari uredijo tako kot povsod drugod na celini.

Strah postane zabaven, če ga primerjamo z melodramo, ki prihaja z druge strani oceana. Barack Obama je v prvem krogu demokratskih volitev za izbor predsedniškega kandidata zgolj z močjo besede spravil v resno zadrego monumentalen politični stroj, ki podpira Hillary Clinton. Kako je to mogoče? Najbolj izviren komentar o prvem krogu demokratskih volitev je v reviji Mother Jones zapisal David Corn. "On prodaja vizije, ona zelenjavo," je pojasnil bliskovito napredovanje Baracka Obame v dirki za demokratsko nominacijo in zadrego Hillary Clinton, ki je še pred tedni veljala za favoritinjo. "Težko je pobiti vizijo s trditvami, da je moja zelenjava boljša od tvoje, še posebno, če so kupci razpoloženi za vizije."

To je običajna dilema sodobne politike. Pri lovu na naklonjenost javnega mnenja se je včasih pametno nasloniti na pedantno ponavljanje programskih načel, skrbno pregledovanje računov in vztrajanje pri razumnem nadzorovanju stroškov. Ljudje radi slišimo razumne razlage našega položaja, ki se opirajo na zanesljive podatke. Ampak v trenutkih krize, ko se vrednote postavijo na glavo, se včasih cela zgradba politične logike podre. Kar se je še včeraj zdelo samoumevno, je danes neskončno komplicirano, kar je bilo včeraj nemogoče, je danes otročje lahko. Obama nastopa zgolj z vizijo novega razumevanja Amerike. Z njo gre čez generacijske, ekonomske in rasne razlike, ki so določale ameriško politiko vsaj od Reagana naprej. Konservativni revoluciji je zoperstavil vizijo demokratične revolucije in z njo prepričljivo stiska v kot politične izkušnje, socialne mreže, ekonomsko strukturo in dinastične vezi, s katerimi igra Hillary Clinton. Clintonova je veliko bolj logična kandidatka, Obama je neskončno bolj atraktiven, ker je moderen. Ena najbolj izkušenih ameriških političark sama stoji ob svoji stojnici, kot da ne ve, kaj se ji je zgodilo, medtem ko Obama na politične shode privabi množice, ki ne bi delale sramote koncertu Rolling Stonesov. Strastno podana vizija v ustreznih okoliščinah ljudi prepriča o čemer koli.

Evropa je prav v tem času v podobni tekmi kot ameriški politiki. Evropska ideja lahko na Kosovu zmaga ali izgubi. Ker so Albanci v Sloveniji znani kot prodajalci sadja in zelenjave, se morda slovenskim politikom zdi pametno, da ob vprašanju Kosova prebirajo gomolje. Preostali del Evrope pa nima nobenega izgovora, da ne proizvede prepričljive ideje integracije Balkana v Unijo, ki bi jo bilo mogoče strastno zagovarjati. Če tega ne naredijo, bo v obtoku samo srbska vizija dominacije nad sosednjimi narodi. Ta pa je že tolikokrat propadla, da je ne gre jemati resno.