BR Slovenija

V Sloveniji se trudimo biti Evropejci, vendar še naprej cenimo naše ameriške zaveznike.
Dimitrij Rupel leta 2003, v času pristopa k vilenski izjavi

***

M. Štefančič: Bi morali imeti tudi Slovenci volilno pravico v Ameriki?
M. Kučan: No, obratno je seveda že skoraj res.
Milan Kučan v Studiu City

***

Pravi patriot mora biti vedno pripravljen braniti svojo domovino pred lastno vlado.
Edward Abbey

***
Moj prijatelj je ob razkritju ameriških inštrukcij slovenskemu vodenju EU vzkliknil: »Še en mesec ne predsedujemo Evropski uniji, pa že tretji veliki škandal in blamaža.« Kajpak po brifiranju tujih novinarjev pod vrati hotelskih sob in Janševem žaljivem poučevanju Portugalcev. Še dobro, da ima februar samo 29 dni.

Vsekakor gre tokrat za škandal in blamažo prve vrste. A ne prvo tovrstno. Se spomnite proslule vilenske izjave? Takrat je skupina banana republik iz krajev, kjer banane ne rastejo (Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija), podpisala tako imenovano vilensko izjavo, v kateri ugotavljajo, da so jih dokazi, ki jih bo čez dva dni v varnostnem svetu Združenih narodov predstavil državni sekretar Colin Powell, prepričali, in so s tem poslali dvomljivcem iz »stare Evrope« nedvoumno sporočilo, da v načrtovanem vojnem pohodu brez mandata Združenih narodov niso osamljene ZDA, ampak Nemčija, Francija, Rusija in drugi evropski dvomljivci.

Vilenska izjava, ki ni nastala v Vilni, ampak na »pravi strani« Atlantika in je bila napisana ter usklajena dva dni prej, preden je Colin Powell v VS ZN lagal, manipuliral in zavajal varnostni svet ter svetovno javnost o iraških resursih orožja za množično uničevanje. Zavestno, umazano, buševsko. Kako tudi ne bi, ko je scenarij za to farsično izjavo pisal prosluli, za specialne naloge zadolženi ameriški diplomat Bruce Jackson. Scenosled dogodka in predhodno »političku nastavu« za deset držav pa znani izvedenec za banane in njihove republike Negroponte; torej tisti diplomat, ki se je proslavil z najbolj umazanimi in krvavimi »diplomatskimi dejavnostmi«.

Na primer, kot veleposlanik v Hondurasu je svojčas organiziral vpade kontrašev v Nikaragvo. In bi, če bi tudi za ZDA veljala načela mednarodnega prava, sodil na sodišče za vojne zločine, ne pa na diplomatski parket. Danes vse to že lahko suvereno zapišemo, ker se je medtem Powell, ki je zbolel za rakom na prostati, spokoril, javno posipal s pepelom in v detajle priznal, kako so bili dokazi o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje popolnoma in zavestno izmišljeni.

Slovenska diplomacija se je takrat osramotila; a ne le sebe. Slovenska (zunanja) politika je osramotila predvsem državljane in državljanke. Namreč, postali smo peta kolona Združenih držav v evročakalnici. Banana republika – BR Slovenija. V tistem času se je Ruplu hudo zareklo, da smo najprej zavezniki ZDA, da pa se trudimo biti tudi Evropejci. A očitno je ves trud zaman, ker smo še vedno trojanski konj – pravzaprav bolj »magarac« kot konj – ameriškega interesa v EU.

Seveda boste porekli, da je bila takrat na oblasti druga garnitura. Res je. V času vilenske sramote so vladali liberalni demokrati, predsednikoval pa je Drnovšek. A kontinuiteta lakajstva, podrejanja Ameriki, je nazorna. Namreč, zunanje ministrstvo je takrat vodil Dimitrij Rupel. In ga vodi še danes. In še vedno velja za agenta ameriškega interesa v EU.

Janša, Rupel in vladni dušebrižniki so prepričani, da posredovanje in Dnevnikova objava dokumenta »škoduje državi« (Rupel). Res je. Država je utrpela škodo. Verodostojnost Slovenije pred evropskimi partnerji je močno načeta. A ne toliko zaradi objave, kot zaradi vsebine, ki jo sporna objava razkriva. Amerika daje predsedujoči državi Unije čisto neposredne, nespodobne poduke in navodila! Smo to ameriško nespodobnost in vsiljivost vsaj takoj sporočili evropskim partnerjem?

Po reakcijah sodeč očitno ne. In očitno še vedno niso dojeli ali priznali, kje je jedro problema. Zdaj so zbor slovenskih diplomatov prisilili k soglasnemu obsojanju dejanja; torej dejanja posredovanja in omogočanja objave. Kar je nedvomno kršitev profesionalnih norm. A je še kako »patriotsko dejanje«, ker onemogoča nadaljnje prostituiranje lastne države ter varanje svojega zavezništva. V zunanjem ministrstvu so menda vsi sumljivi. Kar je prav. Kajti največja odlika MZZ je že vseskozi njena totalna prestreljenost. Vse velike Ruplove in druge lumparije so doslej prišle na plano.

Sicer pa se zdaj kot »žrtve« razkrivanj prodajajo tisti, ki so na razkrivanjih dokumentov in poudarjanjih, da so sporne vsebine veliko večje zlo, kot sama razkritja (tako nekako svojčas Janša), gradili svojo politično kariero. Denimo, Janša je v svoji Premikih opisal pogovor iz junija 1991 med italijanskim konzulom in članom predsedstva RS Cirilom Zlobcem, ki ga je »Brejčev« VIS pridobil s prisluhom telefonskim pogovorom(!). Zlobec naj bi italijanskemu konzulu zaupno razkril datum osamosvojitve, kar naj bi bil za Janšo dokaz nelojalnosti lastni državi in domovini. Jasno je, da Janša ni obelodanil javnega dokumenta, ampak tajnega in povrh nadvse spornega. A to je le drobec v Janševi obsedenosti s tajnimi in spornimi dokumenti, ki jih manično zbira in neobrzdano razkriva.

Nič boljši ni Rupel. Rupel je v svoji knjigi Srečanja in razhajanja (2001) objavil odlomke strogo zaupnega dokumenta MZZ; poročila o pogovorih takratnega državnega sekretarja Franca Jurija v Parizu. Motiv je bil enostaven: Jurija diskreditirati kot »protiameriško nastrojenega diplomata«. Na 623. strani citira uradno zabeležko pogovorov, ki je imela podoben status kot sedanja ameriška (čeprav je slednja brez oznake zaupnosti). V njej Juri zapiše, da je Francozom »zanimiva uravnotežena in nepreizrazita vezanost Slovenije na druge, Franciji zgodovinsko in strateško konkurenčne države«, kar je, čeprav diplomatsko izraženo, dovolj delikatno, da lahko izzove nelagodje pri Francozih in slabo voljo pri »konkurenčnih državah«. A to še ni vse. Rupel navaja, da je državni sekretar (Juri) »unovčil tudi zadržke do sporazuma o zaščiti investicij, kar je naletelo na vidno odobravanje«. Namreč, takrat so Američani vsiljevali Sloveniji tak sporazum, ki je bil v nasprotju z našimi in evropskimi interesi in Rupel je bil v svojem zagovarjanju ameriške zahteve osamljen.

Sicer pa je v tej depresiji nacije edina svetla točka njena televizija; točneje Vlado Vodušek z Vročim stolom. Nazadnje je gostil župane Popoviča, Jankovića, Kanglerja in Šrota ter občinstvu dal na glasovanje, katerega izmed njih bi imeli za premierja(?!). Za komentar sta poskrbela »politična analitika«: ne levi je bil Kršinar, da desni pa Šurla; prvi iz Maga, drugi pa iz Maga. Zelo uravnoteženo. Če bi dodali še kakšno glasbeno točko, bi lahko Vodušek konkuriral Vinku Šraufcigerju.