Žalitev je v politiki velika umetnost. Grobijanstvo in počezno zmerjanje sta sicer del vsakdanjega železnega repertoarja tega poklica, vendar veljata za poceni orodje. Človeka se zares globoko užali tako, da se ga pohvali. Včasih je prav presenetljivo, kaj velja za žalitev in kaj za kompliment. Še posebno tam, kjer ne gre za to, kaj je kdo rekel, ampak kaj je kdo naredil.

Irak in Kosovo sta sijajni šoli političnega bontona izražanja agresivnosti. Napasti tujo državo, razrušiti njena mesta, uničiti ekonomijo in ukiniti družbo bi moralo veljati vsaj za grobo žalitev njenih prebivalcev. Velja pa ravno obratno. Ko so ZDA z zavezniki pred petimi leti stopile v ta projekt v Iraku, je bilo okoli tega sicer nekaj negodovanja, ki pa se je izteklo v sijajno zavezništvo. Rezultat je bil paradoksen. Vojske polovice civiliziranega sveta so letele in se vozile okoli ter ubijale ljudi in metale stvari v zrak. Iračani pa so bili ves čas pod obtožbo, da so iracionalno nasilni in poblazneli ljudje. Preletavali so jih bombniki, mimo njih pa so vozili tanki. Oni so streljali v zrak, ob ceste nastavljali eksplozivne naprave in v rekrutne centre za kolaboracijske enote pošiljali samomorilske bombaše. Videti je bilo kot spodobna osvajalna vojna z vsemi sredstvi, terminologija pa je bila skoraj mirovniška. V uradni govorici je bil problem definiran kot nasilje lokalnih fanatikov in tujih teroristov, ki so v deželi onemogočali vzpostavitev demokratičnega družbenega reda. Če bi se nasilje, ki je zajelo deželo, končalo, bi bili vzpostavljeni pogoji za ponovno složno organizacijo družbe, ki jo omogočata demokracija in svoboda. Da bi se temu cilju približale so ZDA lani povečale število svojih vojakov. Po nekaj mesecih aktivnega prepričevanja je operacija dala prve spodbudne rezultate. Stopnja nasilja je drastično padla. Na silvestrovo je v Bagdadu na pogrebu počila bomba, ki je ubila samo trideset ljudi. Velik napredek v primerjavi s položajem izpred nekaj mesecev, ko je v podobnih akcijah bilo običajno ubitih od osemdeset do sto ljudi. Angleži, ki so od začetka vojne okupirali Basro, so iz tega uspeha izpeljali pozitiven sklep. Razglasili so zmago in pokrajino predali šiitskim milicam, pred katerimi so pet let branili lokalno prebivalstvo. Nasilja proti zaveznikom je na jugi Iraka zdaj zanemarljivo malo, prebivalstvo pa se bo prilagodilo oblasti verskih fanatikov, ki so po intermezzu zamenjali sadizem prejšnjega režima. Voditelji milic so se družbene ureditve učili v izgnanstvu v Teheranu in vedo, kako se prebivalstvo pacificira. Za seboj imajo izkušnje s Sadamom Huseinom in ajatolo Homeinijem. Nekakšen mir je zagotovljen.

Tudi to je napredek. Sredi lanskega leta je že kazalo, da se bo koalicija, ki je okupirala državo, umaknila domov čez Iran. Konec leta pa se je ta opcija za zagotovitev svetovnega miru sfižila. Svetovne vlade so v uglednih forumih mesece opozarjale pred nevarnostjo, ki grozi iz Irana. Po zanesljivih podatkih Teheran ni samo podpiral in oboroževal vojske Moktade El Sadra v Iraku, ampak tudi sam doma pospešeno izdeloval atomske bombe. Oboje je zahtevalo hudo kazen. Iran je bil na tem, da bo napaden z vso vojaško premočjo prestrašenega civiliziranega sveta. Tik pred koncem leta pa je ameriška obveščevalna agencija Cia izdala skromno poročilo, v katerem je ugotovila, da je prišlo do nesporazuma. Če je Iran kdaj res razvijal atomsko orožje, je leta 2003 s to dejavnostjo prekinil. Vse se je končalo srečno. Moktada je dobil oblast nad Basro, Iranci pa se lahko ukvarjajo z demokratizacijo svoje komplicirane države. Tako kot smo pred petimi leti za las ušli nevarnosti uničevalne svetovne vojne z atomskim orožjem iz Iraka, smo zdaj varni pred isto grožnjo iz Irana. Obe sta bili namišljeni, vendar je občutek vseeno dober.

Ostalo bo nepojasnjena skrivnost, zakaj ta kaos velja za racionalno globalno politiko, ne pa za žalitev inteligence. Vendar lahko dobi skrb za stabilnost sveta še bolj fantastične dimenzije. Uničenje še ene bližnjevzhodne države bo tako ali drugače ostalo zapisano kot nujen element racionalne globalne strategije. Nastanek nove majhne države na robu Evrope pa dobiva elemente svetovne nevarnosti. Ko je pred tedni postala razglasitev samostojne kosovske države samo še vprašanje časa in koreografije, so se v govorico Evropske unije prikradli temačni toni, ki jih ob govoru o Bližnjem vzhodu pogrešamo. Vsaka nova norost na drugi strani Sredozemlja povzroči val optimistične politične retorike. Pametna politična poteza na tej strani pa povzroči skoraj grozo.

"Kaj vse strašnega se lahko zgodi, če Kosovo postane samostojna država!" je slišati od Lizbone do Bratislave.

V resnici nič. Vse, kar se je imelo zgoditi, se je zgodilo že leta 1999. Takrat so srbske policijske in vojaške enote z lepo koordinirano akcijo v nekaj dneh iz pokrajine v Makedonijo in Albanijo izselile milijon ljudi. Bill Clinton se je spomnil garancije Georgea Busha starejšega, da ZDA ne bodo dopustile genocida nad Albanci, in je organiziral vojaški izgon Srbije s Kosova. Takrat je pokrajina postala samostojna in čaka samo še na formalizacijo statusa. Celotna operacija je bila samoumevno preprosta in je peljala k edinemu logičnemu izhodu. Dežela je dejansko ločena od Srbije že deset let in z njo nima niti simbolične niti fizične povezave. Edino, kar lahko povzroči ponovno destabilizacijo, je možnost, da Beograd kdaj dobi oblast nad Prištino. Edino, kar jo lahko učinkovito prepreči, je hitro priznanje in pospešeno sprejetje v Združene narode, zvezo Nato in Evropsko unijo. Enkrat je na istem ozemlju že dobro delovalo. Pred petnajstimi leti so za Slovenijo govorili, da bo ogrozila stabilnost Evrope in celino potisnila v vojno. Zares zanimive diskusije se bodo začele, ko bo treba priznati neodvisnost iraškega Kurdistana.