Vzdušje politične korektnosti zahteva, da se ne govori o spopadu, okupaciji ali vojni in tudi ne o miru, ampak strogo in dosledno o obnovitvi mirovnega procesa. Temeljna ideja je, da med Palestinci in Izraelci nikoli ni bilo vojne, ampak zgolj mirovni proces, ki je zašel v krizo. Po protokolarnem srečanju za veliko mizo se potem nekateri izbrani akterji srečajo še v Beli hiši na zasebnem srečanju in nasmejani sporočijo javnosti, da je po dolgem obdobju stagnacije proces obnovljen, vsi sodelujoči pa so izrazili najboljše namene. Vsi se previdno izogibajo govoriti o ključnih točkah, ki so v središču konflikta. Niti besede ne izrečejo o mejah izraelske in morebitne palestinske države, o statusu Jeruzalema, ki naj bi bil bodoča prestolnica Izraela in Palestine, o vrnitvi beguncev iz leta 1948 in 1967 in umiku naselbin na Zahodnem bregu. Te točke so prepuščene nadaljnjim pogajanjem, ki bodo po mukotrpnem dajanju vzajemnih koncesij pripeljale do končne rešitve.

Iz konference v konferenco je mogoče opaziti dve stalnici. Palestinci na vsako mirovno konferenco pridejo z manj ozemlja in z bolj okleščeno politično infrastrukturo. Trije glavni akterji pogajanj pa zavzamejo stalne vloge, ki so v obratnem sorazmerju z njihovo realno močjo.

Palestinci s svojimi notranjimi konflikti predstavljajo največjo grožnjo miru, stabilnosti Bližnjega vzhoda in delujejo kot uničevalna sila s strašno razdiralno močjo. Kar lep dosežek za narod, ki nima države, vojske in ekonomije, šolstvo in zdravstvo pa potekata v organizaciji agencije Združenih narodov, ki je bila leta 1948 ustanovljena posebej zato, da skrbi za palestinske begunce. Izraelci nastopajo v položaju nemočne žrtve, ki trepeta pred nečloveško okrutnostjo brezobzirnega sovražnika. Ni slabo za državo, ki je bila ustanovljena leta 1947, ima najmočnejšo vojsko na Bližnjem vzhodu, atomske bombe v svojem arzenalu, razvito ekonomijo enaindvajsetega stoletja in je najbolj učinkovito organizirana krizna družba na svetu, ki stalno širi svoje ozemlje.

Najlepša pa je vloga Združenih držav. To je čisti teater brez kompromisov. Američani ves Bližnji vzhod uporabljajo kot svojo bencinsko črpalko. Upravljajo ekonomske, vojaške in politične tokove vse regije od Kaira do Bagdada. Z enim širokim zamahom so vzeli Irak, ga v nekaj dneh vojaško potolkli, razdejali družbo in jo predali srednjemu veku konfesionalnih vojn med plemenskimi milicami. Ob tem imajo vojaške baze v celem loku Perzijskega zaliva do turške meje, kjer so v nekaj potezah Kurdom dali delujočo državo, ki potrebuje samo še formalno mednarodno priznanje. Če govorite s političnimi funkcionarji v Kairu, pripadniki brigade Izadin el Kasim v Gazi ali pastirji v Jemnu vam vsi prostodušno povedo, da nimajo nobenega nadzora nad svojim življenjem, ker je v celoti odvisno od makroekonomskih tokov največjega delujočega energetskega rezervoarja na svetu in geopolitičnih parametrov, ki iz njega izhajajo. Oboje uravnava ameriški vojaško-politični inženiring.

Zadnje, kar Arabcem pade na pamet, je, da bi imeli iluzije o samostojnosti svojih držav. Z logiko kolonialne uprave imajo stoletne izkušnje in jo dobro razumejo. Njihova oblastna struktura je piramidalna in so dobro seznanjeni z logiko gospodarja. Ameriški predsedniki jih vedno znova presenetijo z nebogljeno podobo nevtralnega opazovalca, ki si jo nadenejo na cikličnih mirovnih konferencah. Nastopijo s stališča skoraj naključnega opazovalca, ki nudi zgolj prostor za dejavnost in poleg dobrih namenov nima nobenega drugega interesa.

Letošnja mirovna konferenca na pomorski akademiji v Annapolisu je potekala po istem scenosledu. George Bush se je skoraj ganljivo praskal po glavi v vlogi državnika, ki poskuša razumeti, za kaj v tem arhaičnem konfliktu gre, in je prišel do istega sklepa, do katerega so prišli Bill Clinton, George Bush starejši, Ronald Reagan in Jimmy Carter pred njim. Mir lahko skleneta samo obe strani v konfliktu po dolgotrajnih pogajanjih, v katerih morata obe strani sprejeti težke kompromise.

Pa vendar je konferenca v Annapolisu prinesla novost, ki ni zgolj kozmetične narave. Od dveh strani v konfliktu, ki naj bi sklenili mir, ena ne obstaja več. Palestinci v tej igri niso noben dejavnik. Da Mahmud Abas Abu Mazen v družbi državnikov predstavlja palestinski narod ali bodočo državo, ne verjamejo več niti največji romantiki, tudi če so slabo informirani. Na Zahodnem bregu palestinska država ne more nastati, ker to že dobro desetletje ni več palestinsko ozemlje. Je sistem izraelskih naselbin, ki so z zidovi, ograjenimi avtocestami, vojaškimi postojankami in industrijskimi parki ustvarile izraelska ozemlja ločenega razvoja, v katerem so palestinska mesta zgolj nepovezane enklave. Zahteva po umiku Izraelcev z okupiranega ozemlja je v štiridesetih letih postala absurdna, ker bi morali pred umikov vojske izseliti prebivalstvo. To je praktični rezultat desetih zaporednih mirovnih konferenc, dveh sporazumov in enega mirovnega potovalnega načrta. Gazo pa je letošnjega junija zavzel Hamas, potem ko se je Abasova organizacija Fatah po nekaj lahkotnih udarcih sesula v prah. Hamasa na pogajanjih ni bilo, ker je kot teroristična organizacija iz njih izključena.

Čemu pa potem ta nesrečni spektakel v Annapolisu in obnovitev Clintonove retorike brez naslovnika? Na mirovnih konferencah Bližnjega vzhoda se ne pripravlja miru, ampak nove vojne. Američani so zbrali cvetober sunitskih arabskih državnikov, da preštejejo vrste za obračun z Iranom. Z deklaracijami in načrti, ki bodo izšli iz te mirovne konference, se bo ukvarjala naslednja ameriška predsednica.