Ta prazna trditev, s katero se tisti, ki jo izreče, izogne opredelitvi, kaj v resnici misli, vsebuje podmeno, da se gospodarski razvoj in socialna varnost medsebojno ovirata, da sta si pravzaprav v čistem nasprotju. Šele podrobno branje programov, še večkrat pa konkretno ravnanje strank pokaže pravi obraz politike: desna politika zagovarja nizke davke in "vitko" državo, leva politika višje davke in socialno občutljivo državo. V to dilemo se vključujejo ekonomisti: njihov bojni klic zadnjih nekaj desetletij je bil, da višji davki in socialni programi zmanjšujejo produktivnost in konkurenčnost gospodarstva, to pa na malo daljši rok slabo vpliva prav na to, kar želi izboljšati socialna država. Drugi ekonomisti odgovarjajo: res je, da so te trditve dobro znane, vsekakor pa jih ne podpirata niti zgodovina niti statistika.
V lanskoletni oktobrski številki ugledne revije Scientific American je Jeffrey Sachs, njen kolumnist, zapisal, da Hayek ni imel prav z zagovarjanjem nizkih davkov. To je pognalo kri v glavo neoliberalnih ekonomistov in odvrnili so s pismi bralcev, da Sachs nima prav, da Hayek ni imel prav.
Kdo je bil Friedrich August von Hayek? Avstrijski ekonomist in politični filozof, ki je v Hitlerjevem času postal britanski državljan, velja za enega najuglednejših zagovornikov svobodnega trga. Leta 1974 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Za razumevanje pričujočega zapisa bom navedel njegovo trdno prepričanje, da je šele zasebna lastnina omogočila civilizacijo in da je vloga države zgolj skrb za vladavino zakona, njeno vmešavanje v druge zadeve pa mora biti kolikor je mogoče majhno. Imel je velik vpliv na dva ključna politična apologeta neoliberalizma: Ronalda Reagana in Margaret Thatcher; slednja je kmalu po tistem, ko je postala voditeljica stranke, in še preden je zavladala Veliki Britaniji, ob neki priložnosti prekinila govornika, potegnila iz svoje torbe eno od Hayekovih knjig in jo zalučala na mizo z besedami: "To je tisto, v kar verjamemo."
Sachsovi nasprotniki, ki jih tudi med Slovenci ni malo, potem ko je na začetku nove države deloval kot ekonomski svetovalec Demosove vlade, bodo rekli, da Sachs nima Nobelove nagrade. (Tudi Hayek je ni dobil zaradi svojih pogledov na davke.) Jeffrey David Sachs je ameriški ekonomist, ki je zaslovel s svojimi nasveti vladam od Latinske Amerike in Balkana do Vzhodne Evrope, Azije in Afrike; med drugim je predlagal šokovno terapijo kot rešitev za ekonomske krize v Boliviji, Rusiji in na Poljskem. Danes se posveča problemom v zvezi z zmanjševanjem revščine, izbrisom dolgov in obvladovanjem nalezljivih bolezni v državah v razvoju. Menda je edini od ljudi iz univerzitetnih okolij, ki ga je revija Time večkrat zapored uvrstila med najbolj vplivne ljudi na svetu.
V članku z naslovom "Države blaginje onkraj ideologije" Sachs piše, kako so že desetletja dolgo ekonomisti in politiki prepričani, da je najboljša pot za blaginjo revnih ljudi spodbujanje ekonomskega razvoja in da bi visoki davki za socialno varnost ohromili možnost države za razvoj in blaginjo. Hayek je v štiridesetih letih preteklega stoletja celo zapisal, da bi bili visoki davki pot v tlačanstvo, torej grožnja svobodi sami. Sachs je prepričan, da gre za stališča, ki jih narekujeta ideologija in interesi kapitala, in trdi, da se je nabralo dovolj praktičnih primerov, ki dokazujejo nasprotno. V članku primerja države, ki imajo razmeroma nizke davke in temu primerne majhne socialne izdatke, s skupino držav socialne blaginje z visokimi davki in velikimi socialnimi izdatki. Ne po naključju, pravi, gre na eni strani za nekatere angleško govoreče države - ZDA, Veliko Britanijo, Irsko, Avstralijo in Kanado - s skupnimi zgodovinskimi koreninami in skupno "laissez faire" ekonomsko teorijo iz devetnajstega stoletja, na drugi strani pa za skandinavske države Dansko, Finsko, Norveško in Švedsko. V prvi skupini držav gre za socialne namene povprečno 17 odstotkov BDP, v drugi skupini pa 27 odstotkov. Kljub tem visokim izdatkom pa nordijske države prekašajo anglosaksonsko skupino v večini kazalcev gospodarske uspešnosti. Manj je revščine, dohodek na zaposlenega je večji, nezaposlenost je podobna, proračuni pa stabilnejši. Nordijske dežele namenjajo več denarja za izobraževanje, znanost in razvoj in so uspele najbolje izrabiti revolucijo v informacijski in komunikacijski tehnologiji kot vzvod za povečanje vloge v globalni tekmovalnosti. Globalni indeks kompetitivnosti Svetovnega ekonomskega foruma uvršča kar tri od naštetih skandinavskih dežel pred ZDA. Ne duha ne sluha o gospodarskem razkroju držav, ki bojda ujčkajo svoje državljane in jih delajo nesposobne za brezobzirno globalno tekmo.
Svoje socialne izdatke znajo nordijske države uporabljati v skladu z odprtim in tekmovalnim gospodarstvom; lep primer je, kako zaposlujejo nekvalificirane in druge težko zaposljive državljane v storitvenem sektorju, še zlasti na področjih, kot so otroško varstvo, zdravstvo in pomoč bolnim in starim. Rezultati na spodnjem koncu socialne lestvice so zelo dobri, še zlasti, če jih primerjamo s tistim, kar se na socialnem dnu dogaja v ZDA, kjer za socialne dejavnosti namenjajo med vsemi bogatimi deželami najmanj denarja: imajo največ revnih in prenapolnjene zapore. In ker ne morem mimo zdravstva, naj zapišem še to, kar v istem članku meni Sachs o ameriškem zdravstvu: s tem, ko se Američani izogibajo javnemu financiranju zdravstva, dobivajo bistveno manj, kot plačujejo: njihovo vztrajanje na zasebnem zdravstvenem varstvu ohranja razmajan sistem, ki daje povprečne rezultate za zelo visoko ceno.
To dokazuje, meni Sachs, da Hayek ni imel prav. V močnih in dinamičnih demokracijah radodarna socialna država blaginje ne stopa po poti v nesvobodo, temveč v pravično družbo, ekonomsko enakost in mednarodno konkurenčnost.
