Nekoč zamočvirjeni travniki in njive so zdaj zgledno urejeno bivalno okolje. Pomembna podrobnost tiči v tem, da je novim sostanovalcem aprila leta 1994 prijazna družina Pupis, ki je tam živela že prej, pripravila slavnostni sprejem med »močvirnike«. To je bila zelo prijazna, a za nadaljnje življenje in sobivanje na relativno majhnem prostoru, razkosanem na majhne lastniške parcelice, zelo pomembna in dobrodošla gesta, ki je omogočila in spodbudila boljše sporazumevanje med novimi sosedi. Ti se zdaj lahko pohvalijo, da so tudi zaradi tega uspeli v teh dvajsetih letih vse resnične ali zgolj navidezne probleme rešiti po mirni poti in tako ohraniti tisto raven dostojanstva in medsebojnega spoštovanja, ki omogoča normalno sobivanje in življenje v skupnosti.
Zdaj »dvajsetletni močvirniki« v tem duhu sprejemajo medse tudi nove sosede. In kot pravi idejni vodja proslave jubilejne obletnice, eden prvih priseljencev Boris Žnidarič: »V teh letih smo soustvarili marsikatero lepo zgodbo skupnega dela, strpnega sožitja in medsebojnega spoštovanja na relativno majhnem koščku zemlje, s čimer smo ovrgli stereotip o slovenski nestrpnosti, zaplankanosti in kverulantstvu – nenehnem prepiranju.« In s tem niso proslavili le svojih dobrih sosedskih odnosov, temveč so pripravili tudi prostor za tretjo generacijo, ki jim sledi. Ko bi jim v tem duhu sledili tudi naši politiki …
