Ena slednjih je nedvomno univerzalni temeljni dohodek. Gre za družbeno-politično-ekonomski sistem, v katerem skupnost (država) skrbi predvsem za to, da zagotavlja preživetje vsakemu svojemu članu (državljanu, prebivalcu).

Zakaj bi to bilo ne le nujno, ampak edino sprejemljivo in zlasti dostojno družbi, ki je zase prepričana, da je človeška, torej drugačna, boljša od živalskih. Čeprav solidarnost ni rezervirana zgolj za ljudi, je v nečloveških skupnostih sorazmerno redka, pravzaprav izjemna. Če se torej ljudje želimo bistveno razlikovati od ne-ljudi, je prav medsebojna solidarnost, izražena v skrbi za druge, ena najpomembnejših oblik tega razlikovanja.

Že v prvi polovici 16. stoletja sta Thomas More in Ioanes Ludovicus Vives menila, da je Zemlja last človeštva kot celote. To naj bi zahtevalo od vseh, ki si del te Zemlje prilaščajo in ograjujejo, da ne-lastnikom plačujejo odškodnino za to prilastitev. Odškodnino, ki naj bo vsaj tolikšna, da bo od nje vsakdo lahko preživel.

Ideja se je, kajpak, v nadaljnjih stoletjih krepila, razvijala in širila ter je danes že toliko uveljavljena, da si je skorajda težko zamisliti novo politično gibanje, stranko, ki bi lahko resno razmišljala o doseganju političnega priznanja - izvolitvi - če se ne bo ne le resno spogledovala s to idejo, ampak bo enako resno delovala v smeri njenega uresničenja.

Dr. Valerija Korošec je že pred časom napisala Predlog uvedbe UTD v Slovenijo. V njem je dokazala, da je zamisel izvedljiva. V vseh pogledih. Tako socialno kot politično. In, seveda, ekonomsko. (Predlog si lahko preberete na www.umar.gov.si/ fileadmin/ user_upload/publikacije/ dz/2010/dz06-10.pdf oziroma v iskalnik Google preprosto vtipkate Predlog uvedbe UTD - in že je dostopen!)

Stroški za socialne dejavnosti vsake sodobne države, tudi Slovenije, so v obstoječih razmerah izjemno visoki in hkrati dokaj neučinkoviti. In tudi precej napačno uporabljani.

Zaradi tega tako rekoč povsod in seveda tudi v Sloveniji najmanjši del teh sredstev dobijo tisti, ki jih najbolj potrebujejo. Kar seveda povečuje ekonomsko in posledično socialno razslojevanje. Ob tem povzroča tudi dolgotrajnost socialne marginalizacije prizadetih posameznikov in skupin, ki tudi zaradi takšnega načina neustrezne delitve sredstev za socialo tonejo v vse večjo odvisnost od socialnih služb v brezizhodnost iz teh razmer.

UTD, brezpogojni temeljni dohodek v višini, ki vsakomur zagotavlja okolju ustrezno preživetje, je brezpogojen seveda zato, ker je povsem neodvisen tako od premoženjskih razmer upravičenca kot od posameznikovih siceršnjih dohodkov. Bodisi iz dela bodisi iz drugih virov.

Njegova višina naj bi dosegala eksistenčni minimum okolja, v katerem je uveden, ali pa bi morala biti vsaj blizu njega. V slovenskih razmerah 2011 bi bil ta znesek nekje blizu 400 evrov na osebo na mesec. V kakšnem drugem okolju lahko tudi precej več ali pa mnogo manj. Odvisno od tamkajšnjih razmer.

S preusmeritvijo velikega dela sedanjih socialnih transferjev in podobnih stroškov države je mogoče dokaj preprosto zagotoviti skoraj vsa za ta namen potrebna finančna sredstva. To je, med drugim, dokazala že omenjena avtorica v svojem citiranem predlogu. Preostanek bi se financiral s preusmeritvijo nekaterih drugih zdaj obveznih državnih izdatkov. Tistih, ki tako kot pretežni del socialnih transferjev v razmerah uvedenega UTD preprosto ne bi bili več potrebni.

UTD je sistem, ki je vsestransko sprejemljiv: tako kot vsakomur zagotavlja preživetje in ga nikakor ne ovira pri iskanju dodatnih virov za večanje materialnega standarda zase in za svojce, po drugi strani omogoča izpolnitev upravičenih teženj zaposlovalcev, ki zahtevajo vse bolj prilagodljivo zaposlovanje in temu ustrezno delovno zakonodajo.

Slednje, namreč prilagodljivo zaposlovanje, je v današnjem "razvitem" svetu vse bolj opazno dejstvo, ki se mu Slovenija kajpak nikakor ne more izogniti in ga lahko štejemo manj za ekonomsko, kot predvsem tehnološko nujnost. In ob vsem tem je marsikomu med zaposlenimi in iskalci zaposlitve tudi želja, da bi lahko nekoliko svobodneje izbiral med poklici, zaposlitvami in svojim delovnim oziroma prostim časom.

Skratka, da ponovimo: novejša politična gibanja oziroma stranke morajo kot nujnost vnesti v svoje programe UTD. In po tistem, ko bodo izvoljene, poskrbeti za to, da bo čim prej tudi uveden.

Branko Gerlič, tajnik Sekcije za preučevanje in promocijo UTD pri Zofijinih ljubimcih, društvu za razvoj humanistike Maribor